Hrvaško so pretekli mesec pretresale izpovedi otrok umirajočih, ki so se pritoževali nad državnim paliativnim sistemom, če ga tam lahko sploh tako imenujemo. Ljudje po besedah sorodnikov umirajo v bolečinah, saj naj bi bolnišnice varčevale z odmerki morfija in drugih protibolečinskih snovi. Strah pred trpljenjem je tisto, kar neozdravljivo bolne lahko privede do razmišljanju o samomoru. Paliativna oskrba pa omogoča, da zadnje obdobje svojega življenja preživijo brez trpljenja in da je njihovo slovo dostojanstveno. Povsod po Sloveniji pa nimamo paliativnih centrov, torej se v Ljubljani “umira lažje” kot na podeželju.
“Paliativa je medicinska veda, ki je namenjena bolnikom z neozdravljivo boleznijo in skrbi za celostno obravnavo – ne le telesnih simptomov, ampak tudi podpora s strani psiholoških, socialnih in duhovnih potreb. Ne skrbimo le za bolnika, ampak vključujemo tudi bolnikove svojce,” je v Temi dneva dejala vodja specializiranega paliativnega tima asist. dr. Maja Ebert Moltara.
Ebert Moltara je opisala stanje paliative v Sloveniji in pojasnila, da je na splošno paliativa vključena dovolj zgodaj. Spregovorila je tudi o zgodovini paliativne oskrbe in poudarila, da ima vsaka država svojo zgodovino razvoja paliativne oskrbe. “Zahodna Evropa je nekoliko pred nami, a se tudi tam ukvarjajo s podobnimi vprašanji kot mi – kako zagotoviti vsem bolnikom dostop do paliativne oskrbe. V razvitih državah se namreč soočamo s staranjem prebivalstva in vedno več bolnikov je s kroničnimi neozdravljivimi boleznimi in rabijo vedno več paliative.“
V nekaterih delih Slovenije ljudje ne dobijo celovite paliativne oskrbe
V Sloveniji se paliativna oskrba razvija in širi. “V onkološkem inštitutu pa ugotavljamo veliko večje potrebe, kot jih lahko omogočimo. Le bolnikov z rakom je toliko, zaradi pomanjkanja kadra in celotne podpore s strani države pa paliativna oskrba ne zaživi v pravem razmahu. Na državnem nivoju bi bilo potrebno več vložiti v razvoj”, pravi poznavalka. Pravi, da je žalostno, ko uspejo le del paliativne oskrbe zagotoviti za ljudi, ki živijo v določenih regijah Slovenije. “So velike črne luknje, kjer se sicer izvaja osnovna paliativa, ampak ne specializirana, kot je organizirana za osrednjo Slovenijo. Ni čudno, da so ljudje prizadeti, ko nas vprašajo, ali nam res ne morete pomagati, ko nas pokličejo sredi noči in okoli njihovega bivališča to ni urejeno.”
Paliativa ali evtanazija?
“Mi, ki izvajamo paliativno oskrbo, ocenjujemo, da bi bilo v trenutnem stanju družbe in zdravstvenem sistemu prav, da se pogovarjamo predvsem o paliativni oskrbi. Ker paliativno oskrbo potrebuje 20 tisoč Slovencev vsako leto. Kdor se bo odločil za evtanazijo, če gledamo projekcije iz drugih držav, je to le nekaj ljudi na leto”. Več energije naj se posveti paliativni oskrbi, pravi asist. dr. Maja Ebert Moltara.
Bolečina je simptom, zaradi katerega je pogosto strah tudi Slovence, pravi ob izpovedih iz Hrvaške, ko so ljudje umirali od bolečine. V Sloveniji so zdravila proti bolečinam dostopna, jih pa je potrebno na pravi način predpisovati in ravno tu je velika dobrobit paliativne oskrbe, ki ima zelo veliko znanj in izkušenj – tu se lahko ogromno naredi, dodaja. “Drugih zadržkov, zakaj bi nekdo umiral v bolečinah, ni. Mi se večkrat srečujemo, ko si bolnik sam ne želi opiatnih preparatov,” pravi.
“Veliko moramo govoriti o paliativi in o zdravilih, da bolnikov ne bo strah. Na vrsti smo vsi, tako zdravstveni delavci, politika, civilina družba – da naredimo korak naprej,” je zaključila.
A.G.