Nemčija se vse bolj spreminja v multikulturno greznico. Servilnost do migrantov v vseh segmentih družbe. Migranti se s svojim prezirom do gostiteljice hvalijo celo na socialnih omrežjih. Muslimanska frakcija v krščanski stranki? Kar 42 odstotkov otrok ima migrantski izvor.
Vse kaže, da je Nemčija na najboljši poti, a postane prva evropska država, v kateri bo izvršena transformacija družbe v novo multikulturno utopijo enaindvajsetega stoletja. Po poročanju statističnega urada je 42 odstotkov otrok, rojenih v Nemčiji, migrantskega izvora. Nemci tako počasi, a zanesljivo postajajo manjšina v svoji lastni državi.
Klečeplazna nemška politična elita ob vsem tem v glavnem moči, levica pa odkrito aplavdira tej transformaciji. Globalistične elite, katerih cilj je sprememba naše celine v multikulturno greznico, v kateri bodo uničene vse evropske tradicije, vrednote in kultura, so lahko zadovoljne. Ne smemo pozabiti, da je bila Nemčija skozi stoletja motor Evrope in je imela kot takšna skozi zgodovino velik in pogosto odločilen vpliv na druge evropske države.
Poligon za eksperimente
Nemčija je seveda pripraven poligon, na katerem je lahko globalistična elita eksperimentirala z multikulturnimi spremembami. Po uničujočem porazu leta 1945 so okupatorji sklenili, da bodo Nemčijo oziroma Nemce prevzgojili iz militaristične avtoritarne v liberalno demokratično in pacifistično družbo. V skladu s to prevzgojo je v Nemčiji skoraj vsaka stvar, ki le od daleč diši po nacionalnem ponosu, protizakonita, Nemcem že tri četrt stoletja konstanto nabijajo kolektivno krivdo za praktično vse uničenje v drugi svetovni vojni, vsiljena pa ji je bila tudi zakonodaja, po kateri je imela država eno najbolj liberalnih politik priseljevanja na svetu. Res, Nemčija je v obdobju gospodarskega čudeža v drugi polovici dvajsetega stoletja tudi precej pridobila na račun migrantov, saj so množice delavcev iz Italije, z Balkana, iz Turčije, severne Afrike in kasneje tudi iz vzhodne Evrope za nizko plačilo (ki pa je bilo še vedno veliko višje kot v njihovih domovinah) delale v nemški industriji, kar je pripomoglo (skupaj s pregovorno nemško kakovostjo), da je nemška industrija pometala s konkurenco.
A v zadnjih tridesetih letih se je industrija, ki potrebuje nizko kvalificirano delovno silo, v veliki večini preselila v tretji svet, tako da za ogromen priliv nekvalificiranih fizičnih delavcev ni več nobene potrebe, in vendar priseljevanje iz tretjega sveta ne upada, ampak skokovito narašča. Edina logična razlaga je, da je to priseljevanje dirigirano, in sicer ne zaradi potreb gospodarstva, pač pa zato, da poplava priseljencev iz tretjega sveta spremeni demografsko sestavo evropskih držav.
Servilna družba
Nekateri sicer še vedno lajnajo stare floskule, da Nemčija (in Evropa) potrebuje delovno silo iz tretjega sveta, a temu praktično nihče več ne verjame. Zaradi tega so propagandisti priseljevanja “prekvalificirali” migrante iz “delovne sile” v “begunce”. Skratka, da gre za nesrečnike, ki smo jim dolžni iz moralnih razlogov pomagati. Evropejci sicer hitro spoznavajo, da je tudi ta propaganda lažna. V veliki večini migranti ne kažejo nobene želje po delu, po integraciji, po vsaj osnovnem sprejemanju norm, ki veljajo v evropskih državah, in v veliki večini niti ne kažejo kakšne posebne hvaležnosti za pomoč, ki jo kot “begunci” dobivajo. Prav nasprotno, vse pogosteje se pritožujejo, zahtevajo vedno več in izvajajo nasilje, če se jim takoj ne ustreže. In prav zato je za globalistične migrantoljubce Nemčija tako pripraven poligon za multikulturni eksperiment.
Zaradi stalnega nabijanja krivde za drugo svetovno vojno so Nemci v veliki večini do srži preplašeni, da bi jim kdo očital nacionalizem, šovinizem, rasizem, antisemitizem … Zaradi tega so se pripravljeni pretrgati, da bi migrantom kar se da ustregli, pripravljeni so zamižati pred vsemi problemi, nasiljem, nehvaležnostjo. Še celo kršitve zakonov s strani migrantov skušajo potisniti pod preprogo, če zadeva le ni prehuda; migrant denimo sredi dneva na glavni železniški postaji vrže otroka pod kolesa vlaka ali pa z vlačilcem zapelje med obiskovalce božičnega sejma. Servilnost nemških oblasti do migrantov gre tako daleč, da lahko vidimo na posnetku na socialnih omrežjih nemško uradnico, ki afriškemu migrantu, ki po vsem sodeč ne izpolnjuje niti minimalnih pogojev za bivanje v Nemčiji, prek tolmača kot možnost za pridobitev dovoljenja za bivanje prostodušno svetuje, naj ima z nemško državljanko otroka. Kako si bo tip, ki na posnetku ne deluje prav bistro, razlagal ta nasvet, je seveda veliko vprašanje.
Nasilništva niti ne skrivajo
Sicer pa so migranti, še zlasti mlajši, v Nemčiji že zdavnaj spoznali, da jim gledajo skozi prste. Praktično ne mine teden, da ne bi v kakšnem migrantskem namestitvenem domu razbijali inventarja, metali stvari na cesto, divjali, če pa skuša posredovati policija, se na vse pretege derejo, da so žrtve rasizma. Mladi migranti v šolah delajo kaos, prevračajo inventar v razredih, terorizirajo nemške vrstnike in tudi učitelje, te svoje “podvige” pa celo snemajo in nalagajo na družbena omrežja. Podobno ovekovečajo tudi nasilje nad vrstniki zunaj šole, na primer, ko skupina migrantov stolče nemškega fanta ali pa migrant klofuta, zbije po tleh in nato še obrca nemško najstnico, njegova tolpa pa se ob tem krohota. Na enem posnetku nasmejani mladoletni migrant v polomljeni nemščini razlaga, da je “prav fino”, ker lahko tepejo nemške sošolce, ti pa jih ne smejo udariti nazaj.
Od krščanstva ni praktično ostalo nič
Tako se nemška družba v vseh segmentih popolnoma podreja migrantom in se transformira v multikulturno greznico. Po neuradnih informacijah, ki so prišle iz največje nemške stranke − Krščanskodemokratske unije − se menda v njej pripravljajo, da bi ustanovili muslimansko frakcijo. Glede na to, da v nemški (in v večini Evrope ni bistveno boljše) krščanskodemokratski stranki ni praktično ostalo niti “k” od krščanstva in krščanskih vrednot, in če v članstvo sprejemajo vse od ateistov do sledilcev različnih vzhodnjaških kultov, potem niti članstvo muslimanov v krščanski stranki ne more biti presenetljivo. Bo pa to, če se dejansko uresniči, eden zadnjih žebljev v krsto Nemčije, kakršno smo poznali.
Bogdan Sajovic