Alexander Boris de Pfeffel Johnson, britanski javnosti bolj znan zgolj kot Boris Johnson, je nedavno postal novi vodja britanskih konservativcev z namenom, da uresniči voljo volivcev, ki so leta 2016 izglasovali brexit, a ga je administracija Therese May vse od takrat odlagala in skušala zatreti voljo ljudstva. Zaradi podpore brexitu je Johnson pogosto tarča poskusov medijskega umora, levičarski mediji pa ob manku argumentov radi sežejo po kritikah njegove frizure ali podrobnostih iz njegovega zasebnega življenja. Dejstvo je, da je Johnson kot oseba daleč od vzornega človeka, a je edini, ki se zaveda vpliva EU in ki je svaril pred bruseljskimi lovkami še v času svoje dopisniške kariere v Bruslju pred več kot 30 leti, zaradi česar je bil eden od najbolj osovraženih novinarjev v srcu EU. Vsaka država si zasluži voditelja, ki bo pripravljen njene lastne interese postaviti na prvo mesto. Da je ta človek v Združenem kraljestvu Boris Johnson, več pove o skupku britanskih politikov kot pa o samem Johnsonu, čigar želja je, da bi se vpisal v zgodovino kot človek, ki je Združenemu kraljestvu vrnil samostojnost.
Novi vodja britanskih konservativcev Boris Johnson je barvita figura celo na precej razigranem političnem parketu zadnjih let. Rojen v ZDA britanskim staršem je bil deležen najboljše možne izobrazbe na elitnih zasebnih šolah v ZDA in Veliki Britaniji. Kljub temu pa je postal priljubljen med običajnimi Britanci.
Velik ljubitelj zgodovine je na Oxfordu študiral klasično filozofijo in literaturo, o Johnsonovi veliki ljubezni do zgodovine pa priča tudi biografija britanskega premierja Winstona Churchilla, ki je do danes ena od najbolj prodajanih v Združenem kraljestvu – kljub dejstvu, da je na trgu več kot 1.100 drugih Churchillovih biografij.
Johnson se je od nekdaj hotel zapisati v zgodovino, se postaviti ob bok velikanom zgodovine. Kakor je Churchill to storil v II. svetovni vojni, tako si želi Johnson rešiti Veliko Britanijo pred EU. Nekaterim se bo to zdelo smešno, nekateri se bodo s tem strinjali, a vsakem primeru je to ena od redkih pozicij, pri kateri je Johnson ostal konsistenten v zadnjih treh desetletjih. Britanija mora biti neodvisna in EU je tista, ki ji to preprečuje. Na to je opozarjal tudi med kampanjo za referendum o izstopu iz EU.
Del elite, a vseeno človek navadnih ljudi
Čeprav je bil del elite od samega rojstva, se Johnson za razliko od premnogih svojih kolegov zaveda, da je važno ljudstvo. Vedno je bil pripravljen hoditi svojo lastno pot, namesto da bi se udinjal željam stranke ali uradne linije. Njegovi kritiki mu pogosto očitajo, da ni dovolj politično korekten. A njegova klasična izobrazba je tista, ki mu je omogočila, da lahko dogodke iz sedanjosti poveže z dogodki v preteklosti. In če mu očitajo pomanjkanje politične korektnosti ali celo različnih -fobnosti, je to predvsem zato, ker zgodovina ne laže in resnica boli.
Svojo kariero je začel kot novinar pri britanskem dnevniku The Times, a so ga nagnali zaradi falsificiranja ene od izjav enega od zgodovinarjev. Napaka, ki je ni ponovil. Novinarsko kariero je nato zgradil pri konservativnem časopisu Daily Telegraph in kasneje pri reviji Spectator. Njegove kolumne so bile priljubljene in brane. V času njegovega urednikovanja pri Spectatorju je revija prvič poslovala z dobičkom.
Med letoma 1989 in 1994, ko je bil Telegraphov dopisnik v Bruslju, se je Johnson uveljavil kot eden od peščice evroskeptičnih novinarjev, ki je pogosto opozarjal na poseg EU v suverenost držav članic. Zaradi tega je bil priljubljen tudi pri prvi britanski premierki Margaret Thatcher, a je toliko bolj motil njenega naslednika Johna Majorja, ki je moral pogosto odgovarjati na očitke o vpletanju EU v notranje odločitve držav članic.
Priljubljen tudi kot župan
Med njegove uspehe v času dveh županskih mandatov na čelu Londona lahko zagotovo štejemo upad stopnje kriminala, kot tudi uspešno organizacijo olimpijskih iger leta 2010. Ko pa se je leta 2016 poslovil od županovanja in se vrnil v poslanske klopi, je kar 52 odstotkov vprašanih Londončanov ocenilo, da je bil Johnson dober župan. Že pred samim županovanjem pa je bil med ljudmi priljubljen, saj je vedno ustvarjal vtis, da je eden od njih.
Boris Johnson napoveduje ostro protimigrantsko politiko po avstralskem vzoru
Ne uide niti primerjava z ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom. Johnson namreč ravno tako rad živi razkošno, a je za to pripravljen tudi delati. Leta 2008 je tako med župansko kampanjo potarnal, da ne ve, kako si bo lahko privoščil razkošno življenje, na katero se je navadil, s tako borno župansko plačo, ki znaša “pičlih” 152 tisoč evrov. Kmalu je našel rešitev in letno s kolumnami pri Daily Telegraphu zaslužil dodatnih 273 tisoč evrov.
Podobno kot Churchill Johnson verjame, da pot Združenega kraljestva ne leži v tesnejšem povezovanju s preostankom Evrope, temveč v krepitvi transatlantskih vezi z ZDA. Ta posebna anglosaška naveza je tista, ki bi jo bilo po mnenju Johnsona potrebno krepiti.
Želi se vpisati v zgodovino
Johnson je daleč od človeka brez greha. Lahko bi celo rekli, da je politični oportunist, a kar mu ne gre zameriti, je dejstvo, da je politični maček, ki resda vedno pristane na noge, a se iz svojih napak tudi uči in jih načeloma ne ponavlja. Boris Johnson je človek. Človek s celo vrsto karakternih slabosti. A na koncu dneva je to edini človek, ki lahko v dani situaciji izpolni voljo britanskega ljudstva in Združeno kraljestvo popelje na boljšo pot. Kot je nekoč dejal, je glas za konservativce glas za napredek. “Če boste glasovali za torijce, boste imeli večjo verjetnost, da boste zaslužili za BMW-ja, vaša žena pa bo dobila večje oprsje,” je plastično prikazal ekonomsko politiko.
Johnson razume, kaj ljudje hočejo. Ljudje pa želijo brexit in Johnson se kot odličen poznavalec zgodovine zaveda, da se bo britanska zgodovina z nasmehom spominjala premierja, ki bo Združeno kraljestvo ponovno ločil od Evropske celine.
Ivan Šokić