Makedonski parlament je 31. maja letos s komaj večino, 62 glasovi od 120 poslancev, glasoval za novo vlado, ki jo je sestavil Zoran Zaev, vodja makedonske levice. Nova vlada je takoj dobila očitno in malodane navijaško podporo “zunanjih dejavnikov”: EU kot institucije, držav članic EU in njihovih veleposlanikov (predvsem ameriškega Baileyja iz Obamove administracije). Pomenljivo je, da so navedeni poltretje leto prej aktivno sodelovali pri rušenju konservativne vlade.
Kršenje Dunajske konvencije, spreminjanje demokratičnih, zakonskih, etičnih in protokolarnih pravil, očitno vmešavanje v notranje zadeve suverene demokratične države sredi Evrope, vse je bilo dovoljeno in vse je strmelo samo k enemu cilju: nastaviti poslušno vlado po meri globalizma, ki bo takoj pristopila k samouničenju nacionalne biti, dezintegraciji državne suverenosti in bo poskrbela za uresničitev velikega načrta – zamenjave narodov, ver in tradicij v Evropi.
Gruevskemu se ni nihče zahvalil
Predhodna (desna) vlada je neprodušno zaprla svojo mejo na balkanski poti sto tisočih “beguncev” na njihovem pohodu naselitve in islamizacije Evrope. To pogumno dejanje Makedoncev je preprečilo še večjo katastrofo v Zahodni Evropi. A ni bilo čestitk in zahval, če izvzamemo osamljene glasove držav Višegrajske skupine. Nasprotno. Ker je majhna, nepomembna in ekonomsko šibkejša država to naredila na svojo pest, se je zoper tedanjo makedonsko vlado zagnala mašinerija EU z namenom, da jo navidez legalno odstavi. Priskočili so na pomoč “levici”.
Seveda, albanske stranke so imele s svojo v Tirani podpisano platformo v mislih že drugo stopnjo – postopno federalizacijo, odcepitev, priključitev in, seveda, ultimativen cilj na koncu, Veliko Albanijo. Albanski interes je bil ves čas zelo jasen. In interes makedonske levice tudi. Oblast za vsako ceno. Interes levičarskih politikov na plačilni listi Georgea Sorosa, ki predstavljajo evropske institucije, a delujejo proti Evropi, je bil navidezno plemenit – demokracija, vladavina prava, sestop avtokratske politike. Toda v svojem bistvu je bil gnil: vlada brez moralnih zadržkov, ki je za prevzem oblasti pripravljena popolnoma uničiti lastno identiteto (ime, državna obeležja, praznike, jezik), bo vsekakor sledila tudi vsem “demokratičnim” nalogam, željam in ciljem.
Izvolili so prvega albanskega predsednika parlamenta
In tako so, mimo pravilnikov in zakonov, izven uradne seje, brez zapisnika in štetja, po “izvolitvi” prvega albanskega predsednika sobranja, makedonskega parlamenta, Talata Džaferija, sledili prvi znaki novega življenja, vse v ne še prvih 100 dnevih nove vlade: po hitrem postopku zakon o pravicah LGTB, deklaracija o sprejemu beguncev, intenzivni pregovori o spremembi imena, progresivni davek, vpeljevanje albanščine kot uradnega jezika na vseh ravneh. Vse pod budnim očesom “demokratičnega” Zahoda, ki ocenjuje napredek balkanske državice in v rokah drži palico in korenček. Demokratični Zahod, ki ga predstavljajo Federica Mogherini, Tanja Fajon, Ivo Vajgl, Samuel Žbogar in drugi, sledi načrtu, ki seveda nima nikakršne veze s postulati Evropske skupnosti. Načrt je globalen, načrt je Sorosov. Uničenje nacionalnih držav.
Beguncev, ki jih zdaj v Makedoniji ni, da ne bo pomote. Torej, katerih beguncev? Zanemarimo dejstvo, da v državi ni beguncev, ker jih je v vseh teh letih v Makedoniji ostala le peščica, ki je zaprosila za azil. Vprašajmo se rajši, kaj to pomeni. Ko bo po odprtju mej v Makedonijo prišla večja skupina migrantov, ki so popolnoma nekompatibilni z Evropejci in se sploh ne želijo integrirati, bo ta skupina v tednu dni in pol dobila državljanstvo. S svojim makedonskim državljanstvom pa bodo vplivali na demografsko sestavo makedonske družbe in povečali delež muslimanov na preko 50 odstotkov. Takšno potezo vladajoče levice (komunistov in bivših agentov Udbe) je “mednarodna skupnost” že blagoslovila leta 1994 in 1999, ko je bilo kosovskim Albancem, ki so kot begunci prišli v Makedonijo, podeljeno več kot 150.000 državljanstev. Je zdaj jasno, kakšen načrt ima Bruselj z Makedonijo?
Kavarna Hayek