Ignoranca komunizma in komunističnih zločinov ni presenetljiva – saj so zgodovino pisali levičarji

Foto: arhiv Nova24TV

Madeline Grant iz Inštituta za gospodarstvo v Londonu, ki je delovala tudi kot parlamentarna raziskovalka in novinarka, je v enem izmed svojih zapisov izpostavila, da se zaveda, da “očitno nismo bili uspešni v tem, da besedo komunizem samoumevno povežemo z nasiljem in grozo”. Množični umori, ki so jih povzročili komunistični režimi, predstavljajo (v večini primerov) največje katastrofe 20. stoletja, ki jih je storil človek – a vseeno le holokavst ostaja edini zgodovinski dogodek, ki je obvezen v nacionalnem kurikulumu oziroma “učnem načrtu”.

Kot so že mnogi opozorili, ne obstaja “muzej komunističnega terorja in grozot”. Veliko hitreje najdete razstave in vitrine, ki predstavljajo “maoistično” ali “sovjetsko umetnost” in druge oblike komunističnih “pripomočkov”, kot pa dejansko dokumentacijo brutalno odvzetih življenj, povezanih s tem režimom.

Ali je 20 milijonov življenj poštena cena za brezplačno otroško varstvo?
Če smo pošteni, tisti, ki študirajo zgodovino komunizma, se običajno naučijo o prirejenih in izmišljenih sodnih obravnavah, gulagih in čistkah – a to vse skupaj spremlja tudi trend, ki nekako te stvari pospravi v ozadje in poudarja “bolj pomembne”, pozitivne stvari, na primer položaj žensk v Sovjetski zvezi. In hitro 20 milijonov nedolžnih ljudi, ki so jih komunisti pobili, postane kar poštena cena, plačana za brezplačno otroško varstvo. “Tako daleč smo prišli,” pripoveduje Madeline, “da je eden izmed študentov v diskusiji o komunistični zgodovini postavil vprašanje: Stalin – pošast ali nujno zlo?” Nepredstavljivo bi bilo, če bi isto vprašanje postavili za Hitlerja.

Foto: komunistickizlocini.net

Načeloma bi se morali izogibati “črednemu razmišljanju” katerekoli vrste. A dejstvo je, da je ignoranca zgodovine že sama po sebi izjemno nevarna. Vseeno pa “enotno razmišljanje”, če je zakoreninjeno, lahko postane sovražnik intelektualne svobode.

A. G.