Potem ko je bilo mogoče slišati, kako odposlanci iz zahodnih držav na 76. zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov za boj proti orožju za množično uničevanje izražajo zaskrbljenost glede iranskih programov jedrskih in balističnih raket, je Mohammad Eslami, vodja režimske organizacije za atomsko energijo, v soboto sporočil, da je Iran nakopičil več kot 120 kilogramov 20-odstotnega obogatenega urana.
V luči seje Sveta guvernerjev Mednarodne agencije za atomsko energijo v Ženevi je Teheran v začetku septembra poslal signale, ki so bili zahodnim prestolnicam v olajšanje. Mohammad Eslami je namreč povabil vodjo agencije Rafaela Grossija v Teheran in obljubil, da bo Iran dovolil inšpektorjem agencije, da nadaljujejo spremljanje. Ta poteza je bila daleč od razumnega zagotovila, vendar je zadoščala, da se je Teheran izognil novim resolucijam Mednarodne agencije za atomsko energijo in Združenih narodov, Zahod pa je predvideval, da se bodo pogajanja vendarle nadaljevala.
Toda takoj, ko se je bilo seje Mednarodne agencije za atomsko energijo konec, je Teheran izjavil, da navsezadnje ne bo omogočil dostopa do jedrskega objekta v Karaju, razen če bosta Zahod in agencija obsodila napade na iranska jedrska območja v zadnjih nekaj letih.
V zadnjih nekaj letih je Iranu uspel velik napredek na področju jedrskega raziskovanja in razvoja, na področju proizvodnih zmožnosti in bogatenja. Večkrat je bilo mogoče s strani Izraela slišati, da svet ignorira dokaze o skrivnih lokacijah v Iranu, kjer naj bi potekal razvoj jedrskega orožja. “Iran želi pod okriljem jedrskega orožja dominirati v regiji,” so opozorili. Tako ZDA kot ostale zahodne sile so posvarile Iran, da se izteka čas za oživitev jedrskega dogovora iz leta 2015. Od tega dogovora so pod vodstvom predsednika Donalda Trumpa odstopile ZDA, saj je ta menil, da je dogovor slab.
Iranski režim uporablja taktike izsiljevanja
Iranski režim verjame, da lahko še naprej nadaljuje svojo taktiko izsiljevanja, ki jo uporablja že leta. Z razširitvijo svoje dolge roke terorizma na štiri celine si je prizadeval ustvariti dojemanje, da bi lahko ogrozil varnost vsakega naroda. Posredne vojne na Bližnjem vzhodu so bile namenjene prav temu. Kot glavni izvoznik islamskega fundamentalizma se Teheran počuti ohrabreno povsod, kjer v imenu islama eksplodira bomba. Mednarodna skupnost je pripomogla k temu, da se Teheran za njegova dejanja praktično ne kaznuje. Tudi z izpustitvijo teroristov je Zahod motiviral več iranskih agentov, da sprejmejo takšne misije z zagotovili, da lahko Teheran še naprej izsiljuje z namenom, da jim zagotovi varnost. S tem, ko storilcem množičnih umorov in genocida omogočajo delovanje na mednarodnih platformah kažejo, da življenja Irancev Zahodu niso tako pomembna, dokler Iran ostane za pogajalsko mizo.
Čas je, da se pošlje pravo sporočilo
Ko je ameriški predsednik Joe Biden obljubil oživitev Skupnega celovitega načrta ukrepanja, so ZDA pobudo prevzele od Evropejcev. Teheran sedaj poskuša v debatah na Dunaju v svojo korist izkoristiti polom v Afganistanu in grozi, da bo Washingtonu zadal še en zunanjepolitični udarec bodisi z jedrskim izbruhom bodisi s porušitvijo pogajanj.
Ker na Zahodu ni trdne politike, vlada v Teheranu ne potrebuje jedrskega orožja, da bi se počutila varno. Mednarodno skupnost že izsiljuje tako, da pogojuje program, za katerega trdi, da je miroljuben, čeprav vključuje povečanje obogatitve urana za več kot 60 odstotkov. Ali Bagheri Kani, novi namestnik zunanjega ministra, je v pogovoru za iransko državno televizijo dejal: “Jedrski program je naša komponenta moči. Želimo, da se centrifuge še naprej vrtijo in pomagajo, da se vrtijo tudi kolesa našega gospodarstva.”
Režim je v državi izjemno nepriljubljen. Iranci namreč kličejo po spremembi režima, kjer koli se zberejo, poroča Euronews. Preprosta izjava, ki podpira pravico iranskega ljudstva, da določi svojo prihodnost, in razglasi morilske iranske uradnike za osebe “non grata”, bi poslala pravo sporočilo. Strateško orožje Teherana ni jedrsko niti ideološko. Ves čas je bilo izsiljevanje. Zahod se je namreč predolgo trudil, da bi ugovarjal temu režimu.
Nina Žoher