Amerika in nekateri drugi deli sveta se soočajo s t. i. revival gibanjem, toda bolj kot za religiozni preporod gre za ideološki “revivalizem” (oživljanje preteklosti), ki kliče po obratu stran od svobode in odprte družbe nazaj v zgodnejše družbene plemenske ureditve in tiranijo. To preseka običajen politični spekter, pri katerem gre za skupno vero v politični in ekonomski kolektivizem, pri čemer je to skupno zaupanje razdeljeno na različne “podskupine”, ki uveljavljajo vsaka svoj pogled na to, kaj je pravi in dobri kolektivizem. Toda vsem je skupno to, da obsojajo in nasprotujejo prostemu trgu liberalizma, njegovi predanosti in spoštovanju posameznika, da mirno živi svoje življenje v prostovoljnem združevanju z ljudmi za obojestransko korist in izboljšave.
Vedno sta dve strani, ko gre za sistem, ki temelji na zaupanju, kar vključuje tudi politične sisteme: temen pogled na realnost padlega in grešnega sveta ter vizija odrešenega, pravičnega sveta, ki ponuja razbremenitev človeštva.
Šest točk kolektivizma proti tržnemu liberalizmu
Glede na skoraj vse kolektivistične ideološke struje razlog za hudobijo (grešnost) sveta tiči v “kapitalizmu” in zasebnem profitnem motivu. Seznam “grehov”, za katere je odgovorno tržno gospodarstvo, vključuje:
Prvič. Finančno krizo 2008−2009 so, tako trdijo, povzročili neregulirani finančni trgi. Ti so ustvarili umeten nepremičninski trg, ki se je potem zrušil, pri tem pa mnoge pustil v brezupnih finančnih okoliščinah, od katerih si jih veliko še deset let po začetku bančnega poloma ni popolnoma opomoglo.
Drugič. To je tesno povezano z drugimi grehi kapitalizma: vztrajanje oziroma poslabševanje prihodkovne in socialne neenakosti, kar s seboj prinaša različne oblike družbene nepravičnosti. V bistvu trdijo, da bogati postajajo bogatejši, medtem ko velika večina v družbi postaja šibkejša (languish) – v obdobju stagnacije ali slabšanja gospodarskih okoliščin.
Tretjič. Tesno povezan z drugo obtožbo je očitek, da prosti trg liberalnih družb ustvarja seksistični in rasni fanatizem ter diskriminacijo in ne more uspešno delovati brez njih. Domneva se, da kapitalistični sistem, utemeljen na izkoriščanju drugih na splošno, vedno postane sistem, ki še zlasti zatira in zlorablja nebele ljudi (people of color) in polovico človeške populacije, ki se na splošno še vedno imenuje “ženska”.
Četrtič. Tržna gospodarstva, ki jih vodi dobiček, izvajajo metode proizvodnje, ki so povzročile katastrofalno globalno segrevanje, ki “visi” nad svetom, in čeprav so ga povzročili, koristoljubni in pohlepni načini ustvarjanja milijonov ne ponujajo nobene rešitve za globalne okoljske probleme na splošno.
Petič. Rečeno je, da je prostotržni liberalizem sam po sebi elitističen družbenopolitični sistem, saj zožuje število ljudi, ki imajo v lasti metode produkcije − nadzorujejo sredstva, ki jih potrebujemo za zaslužek za življenje − in uporabljajo svojo politično moč, da bi onemogočili »večinsko dobro« ljudi pri tem, da bi imeli nadzor nad lastnimi življenji, in sicer skozi vladne regulacije in z načrtovanjem človeških ekonomskih in socialnih zadev v resnično demokratičnem sistemu, neodvisnem od nadzora “enega odstotka”.
In šestič. Liberalno-tržna družba temelji na mitični in napačni predstavi o individualizmu in osebni svobodi, ki zanika in poskuša uničiti etnični in kulturni “komunitarizem”, ki odraža resnične socialne potrebe ljudi v obliki skupnosti ter jim daje občutek identitete, pripadnosti in varnosti, po čemer hrepenijo.
Kolektivistični sanjski svet potrebuje vladno načrtovanje
Sredstvo za zveličanje, s katerim oziroma skozi katerega bi se lahko človeštvo odkupilo in našlo socialno pravičnost ter pravo, egalitarno svobodo, je vzpostavitev političnega načrtovanja, ki bi nadomestilo moč in dobičke peščice z veliko večjo ekonomsko in finančno enakostjo za mnoge. Do tega lahko privede le veliko večja ali celo celovita vladna regulacija oziroma usmerjanje vseh produkcijskih aktivnosti v družbi, ki jo vodijo “pravi” demokratični predstavniki in glasovi za celotno družbo.
Ideološke struje v okviru splošnega kolektivističnega poziva vključujejo staromodne marksiste, prerojene demokratične socialiste, paternalistične progresivce, tradicionalne in neonacionaliste, “naredimo Ameriko spet veliko” merkantiliste, rasno zavedne tribaliste in okoljevarstvenike, ki obožujejo Zemljo, in kot kaže, cenijo vse žive stvari razen ljudi. Te kolektivistične zahteve v kombinaciji pripomorejo k zaskrbljivi in potencialno nevarni grožnji temu, kar je bilo splošno razumljeno kot svobodna družba predvsem zadnjih približno tristo let. Vsi ti kolektivisti sami sebe vidijo, na različne načine, kot “progresivce”, ob vladnih načrtih za izboljšanje sveta za vse.
Kolektivisti niso progresivci, ampak “regresivci”
Toda kar v resnici predstavljajo, je po mojem mnenju poziv k vrnitvi v različice starejšega družbenega reda, ki je obstajal pred vzponom (klasične) liberalne misli in politike, nato pa potekal še v 18. in 19. in celo v 20. stoletju. Ti kolektivisti so pravzaprav vsi protirevolucionarji – ker je bila ideja, da bi posameznik moral biti osvobojen nadzora, da bi lahko sam usmerjal svoje življenje v mirnem sodelovanju z drugimi preko prostotržnih transakcij in prostovoljnih dogovorov v okviru civilne družbe, zagotovo zelo revolucionarna.
Naše “progresivne” kolektiviste bi torej morali smatrati kot “regresivce”, ki si želijo vrnitve k atavističnim konceptom o skupinskem nadzoru in poveljevanju vsemu, kar posameznik počne v svojem osebnem, družbenem in ekonomskem življenju.
Stanovanjska in finančna kriza sta nastali v Washingtonu, D. C.
Poglejmo na kratko te obtožbe v smislu, da skupaj prispevajo k obtožbi, ki poziva k prevratu (strmoglavljenju, zrušenju) liberalnega tržnega reda ter vseh institucij in vrednot, ki ga vzdržujejo.
Prvič, finančna kriza 2008−2009 ni bila posledica nebrzdanih finančnih trgov, ki so delovali neodgovorno in antisocialno. V letih pred 2008 je tudi na nepremičninskem trgu prišlo do ekspanzivne monetarne politike, ki je banke preplavila z denarjem za kreditiranje umetno zmanipuliranih interesov, zaradi česar je izposojanje postalo izjemno poceni. V istem času so agencije zvezne vlade, kot sta Fannie Mae in Freddie Mac, spodbujale finančne institucije, da omogočijo hipoteke tudi številnim, ki so bili sicer kreditno nesposobni, in sicer z garancijami za te stanovanjske hipoteke v primeru neplačila. Da je bil nepremičninski kolaps “narejen v Wahingtonu, D. C.”, se je na koncu potrdilo, ko je centralna banka dovolila začasno rast obrestnih mer nad njihovimi nenormalno nizkimi ravnmi. (Glej moj članek Ten Years On: Recession, Recovery and the Regulatory State.)
Dr. Richard M. Ebeling