Ameriška javnost je po več kot 50 letih izvedela za izjemno herojsko dejanje treh agentov Cie, ki so v 60. letih 20. stoletja v enem najbolj razvpitih zaporov Fidela Castra na otoku Pines tvegali vse, da bi dosegli preživetje številnih tam zaprtih protirevolucionarjev. S svojim znanjem so namreč poskrbeli, da je zapornikom uspelo preprečiti sprožitev kar petih ton močnega eksploziva.
Trije agenti Cie, 42-letni David Christ, 30-letni Walter Szuminski in 34-letni Thornton Anderson, so bili po poročanju spletnega portala Mail Online zajeti, ko so leta 1960, v času napetih odnosov med ZDA in Kubo, sredi Havane želeli prisluškovati kitajskim diplomatom. Ker so zasliševalce uspeli prepričati, da so v resnici turisti, ki jih je ameriško veleposlaništvo prisililo v vohunjenje, jih tamkajšnje komunistične oblasti pod vodstvom samodržca Fidela Castra niso dale ubiti, ampak so jih zaprle v enega svojih najbolj razvpitih zaporov na otoku Pines, kjer naj bi odslužili 10-letno zaporno kazen.
Castro je zapor na otoku Pines obdal s kar petimi tonami močnega eksploziva
Razmere v omenjenem zaporu pa so se zelo zaostrile leta 1961 po izkrcanju v Prašičjem zalivu na južni obale Kube, s katerim je približno 1.500 kubanskih izgnancev pod vodstvom ZDA želelo strmoglaviti Castrov režim, kar pa jim ni uspelo. V manj kot 24 urah je bilo namreč 100 protirevolucionarjev ubitih, 1.100 pa jih je bilo ujetih. Po omenjenem dogodku, do katerega je prišlo 17. aprila 1961, se je Castro dodatno zbal za svojo oblast. Da bi preprečil morebitno novo invazijo, je tako začel še bolj striktno postopati s svojimi nasprotniki. Glede na to, da je bil zapor na otoku Pines, v katerem so bili zaprti tudi Christ, Szuminski in Anderson, prepoln različnih disidentov in protirevolucionarjev, na katere bi se ob morebitnem novem napadu lahko oprle ZDA, se je odločil, da ga obda s kar petimi tonami močnega eksploziva.
Agenti Cie so za preprečitev eksplozije tvegali vse
Glede na to, da bi tovrstna količina eksploziva v trenutku lahko ubila vseh približno 6 tisoč zapornikov na otoku Pines, so se ti kmalu sami začeli organizirati, da bi to preprečili. Na čelu zaporniškega gibanja, ki si je prizadevalo za to, da bi eksploziv onemogočili, so bili ravno trije agenti Cie. Ti so tvegali vse. Povezali so se z različnimi frakcijami zapornikov in delili svoje strokovno znanje, da bi izdelali načrt za onesposobitev eksploziva. Ob tem so Christ, Szuminski in Anderson usposabljali druge zapornike, da so se ti na pravilen način lotili sabotiranja eksplozivnih temeljev zapora. Vse to so izvedli v skrajni anonimnosti in tako je zapornikom uspelo, da so uspešno preprečili sprožitev eksploziva. Najbolj fascinantno pri vsem pa je bilo to, da stražarji ničesar niso opazili. In to kljub temu, da so morali zaporniki za uspešnost akcije med drugim s kladivi in dleti izdolbsti rov do predora pod zaporom, kjer je bil nameščen eksploziv.
Navdušenje ob izpustitvi
Akcija, s katero so zaporniki na otoku Pines v tajnosti preprečili eksplozijo, je pomenila ogromno zmago proti Castru. Tudi ob predčasni izpustitvi vseh treh agentov Cie, do katere je prišlo marca leta 1963, so bili ti s strani preostalih zapornikov deležni ploskanja in navdušenja. Vsi so namreč vedeli, da brez njih nikoli ne bi uspeli preživeti Castrovega “alcatraza”.
Rajko Golob