Medtem ko Šarčeva vlada z novim predlogom o financiranju šolstva na novo ruši slovensko ustavo, pa hkrati uresničuje tudi črni scenarij glede medijske zakonodaje. Kot kaže, se napovedi o vnovičnem uvajanju nekdanjega zloglasnega 133. člena kazenskega zakonika uresničujejo.
Že lani jeseni, ko je na oblast prišla vlada Marjana Šarca, so se pojavljale različne napovedi o tem, da bo vlada morala odločneje zatirati pojave sovražnega govora, pri tem pa ji očitno pomaga tudi Svet Evrope, ki naj bi sicer varoval človekove pravice. No, beseda je meso postala, saj je v javnost prišel predlog nove medijske zakonodaje, ki vzbuja skrb, saj nas vrača v stare čase.
Horuk v stare čase!
Za spremembami medijske zakonodaje naj bi stala predvsem Židanova SD, pravna naslednica komunistične partije, ki ima pod seboj tudi ministrstvo za kulturo. Očitno še vedno razumejo poklic novinarja tako, kot ga je definiral vidni funkcionar Zveze komunistov Slovenije Jože Smole, češ da je novinar družbenopolitični delavec, ki je zavestno privržen idejam marksizma in leninizma, medtem ko je zadnji šef partije Milan Kučan novinarja videl kot vojaka revolucije. Da je glavna nosilka sprememb medijske zakonodaje prav SD, dokazuje tudi njeno “repenčenje” po Twitterju, češ naj bi prav novela zakona spodbudila “odprt, raznolik in vzdržen medijski prostor”. V tej zgodbi so tako poleg Dejana Židana sodelovali tudi minister za kulturo Zoran Poznič, državna sekretarka na istem ministrstvu Tanja Kerševan Smokvina, evropska poslanka Tanja Fajon ter državni sekretar na ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport Jernej Štromajer.
Prav našteti so namreč javnosti dopovedovali, da nas čaka “krasni novi svet” na področju medijev: “Slovenski medijski prostor se sooča z novimi izzivi. Da krepimo neodvisnost medijev in zaupanje ljudi vanje. Za resnico v službi demokracije.” A bistvo vsega je, da bo z novo medijsko zakonodajo precej olajšana cenzura, uvedla pa bo tudi kazni za neposlušnost, saj naj bi objave cenzuriral kar medijski inšpektor. Z novo zakonodajo namreč želijo pod členom, ki ureja prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti, cenzurirati vse vsebine, ki bodo po njihovi presoji spodbujale k narodni, rasni, verski, spolni in drugi neenakopravnosti, k nasilju in vojni ali razpihovale narodno, rasno, versko, spolno ali drugo sovraštvo in nestrpnost. Pristojni inšpektor pa bo tisti, ki bo lahko izdajatelju odredil, da “sporno” programsko vsebino odstrani, ali pa bo celo odredil, da jo ta neha razširjati prek medija, oziroma odredil druge ukrepe za odpravo nepravilnosti in pomanjkljivosti v skladu z zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor.
Cesarjeva nova oblačila
Kakorkoli že, očitno se premier Marjan Šarec, ki je že lani jeseni začel s pritiski na podjetja, ki oglašujejo v Demokraciji in na Nova24TV, v zadnjem času pa je te pritiske celo zaostril (po navedbah naših virov naj bi to dejavnost usmerjal kar državni sekretar v njegovem kabinetu Damir Črnčec, za katerega trdijo, da je zelo nevarna oseba), sedaj zateka k bizarnim zakonskim rešitvam. Medijskemu inšpektorju, ki naj bi izrekal ukrepe, naj bi pri delu pomagalo kar Društvo novinarjev Slovenije. Zakonski predlog namreč določa, da lahko inšpektor za mnenje vpraša tudi “reprezentativna strokovna” združenja novinarjev in medijev glede tega, ali neka vsebina spodbuja k nestrpnosti. Seveda pa je vsakomur jasno, da je presoja o tem, kaj je nestrpno, povsem subjektivna, zlati takrat, ko o teh zadevah sodijo družbenopolitični delavci, ki jim je prioriteta širjenje levičarske agende, kar je v nasprotju z njo in odraža realno sliko, pa je po njihovo sovražno.
Seveda se postavlja vprašanje, kaj želi vlada s takšnim zakonskim predlogom doseči. Na prvi pogled morda to, da mediji o vladi ne bi pisali kritično in da bi se ljudem odvzela možnost spoznati, da je cesar v resnici nag in da Šarec pač ni politična različica košarkarja Luke Dončića. Vlada in njeni botri bodo torej zavarovali sebe, zato mora ustvarjati “cesarjeva nova oblačila” z delanjem vtisa o mogočni strokovni in moralni integriteti predsednika vlade. A v ozadju je še bistveno hujša namera: tednik Demokracija je v zadnjih letih začel dregati v sršenja gnezda povezav med mafijo in vladajočo politiko, zlasti v primeru Kemijskega inštituta. Zagotovo tiči zajec prav v tem grmu; ker okostnjaki vse bolj padajo iz omar institucije, ki je nekdaj nosila ime po Borisu Kidriču, skušajo na različne načine onemogočiti tudi tednik, ki ga berete, ter njegovo spletno stran, in sicer tako s cenzuro kot z odvzemom oglaševalcev, s čimer bi neposlušne medije vlada spravila na kolena.
Ko pritiska Svet Evrope
Glede na to, da si je vlada upala znova udariti tudi po slovenski ustavi pri financiranju šolstva, ji očitno “dol visi” tudi spoštovanje svobode govora kot ustavne kategorije. 39. člen Ustave RS, ki ureja svobodo izražanja, pravi: “Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.” Nič čudnega torej, da se je na družabnem omrežju usul plaz kritik, samo vprašanje časa pa je, kdaj bodo “varuhi grala” posegli tudi po cenzuri nad družbenimi omrežji. Pri tem je Twitter vsaj še delno svoboden, medtem ko je Facebook čedalje bolj nadzorovan, saj se brišejo vsebine, ki jih globalna (in tudi slovenska) levičarska kvazielita prepoznava kot sovražne.
Zanimivo pa je, kako je vse hujšo obsedenost s sovražnim govorom na Twitterju komentirala novinarka in publicistka Ženja Leiler: “Sovražni govor že sankcionira 297. člen KZ /kazenskega zakonika, op. G. B./. Manjka seveda sodna praksa. Ne bi pa želela živeti v državi, v kateri bo o tem, kaj je in kaj ni sovražni govor, arbitrarno odločal ‘pristojni’ inšpektor, in to celo na podlagi mnenja ‘reprezentativnih’ združenj. Za to imamo sodišča.” Ob tem naj spomnimo, da je Leilerjeva nedavno za časopis Delo napisala recenzijo knjige Temna stran Dela (Igor Omerza), zaradi česar je bila deležna celo groženj s smrtjo. V zvezi s sodno prakso pa ji je na Twitterju odgovoril urednik Demokracije Jože Biščak, da se bo sodna praksa na področju sovražnega govora kmalu začela izvrševati, in sicer tudi zaradi pritiskov Komisije Sveta Evrope proti rasizmu in nestrpnosti, ki od Slovenije zahteva spremembo 297. člena KZ v smer, da bo v naši državi več obsodb zaradi sovražnega govora. “Pogoja za obsodbo po 297. členu sta, da je ogrožen javni red in mir ali je uporabljena grožnja,” je opozoril Biščak, ki pravi, da omenjena komisija ta pogoja vidi kot “oviro”, dejansko pa gre za varovalko pred zlorabo oblasti pri zagotavljanju svobode govora. Mimogrede, Svet Evrope je sicer mednarodna organizacija, ki naj bi skrbela za uresničevanje človekovih pravic, nedavno pa je Rusiji vrnila glasovalne pravice, ki jih je ta država izgubila pred petimi leti zaradi nasilne priključitve ukrajinskega polotoka Krim. Očitno so v Svetu Evrope “počepnili” pod finančnimi pritiski Rusije, ki je pred dvema letoma sporočila, da ne bo več financirala Sveta Evrope, dokler ne dobi vrnjenih glasovalnih pravic.
Vlada bi suspendirala ustavo
Zanimivo pa je tudi nedavno poročanje MMC RTVS, kako novinarske organizacije podpirajo novelo medijske zakonodaje, a o tem so vprašali le Društvo novinarjev Slovenije in Sindikat novinarjev Slovenije. Poklicali smo sociologa Matevža Tomšiča, predsednika Združenja novinarjev in publicistov, ki je predlog ocenil kot družboslovec. Kot pravi, je omenjeni predlog sporen in nesprejemljiv, ker de facto uvaja cenzuro, predvsem v členu, ki omenja pravico medijskega inšpektorja, da odstrani določeno vsebino, ki naj bi pomenila širjenje tako imenovanega sovražnega govora. “To odpira vrata popolni politični arbitrarnosti,” nam je pojasnil Tomšič. Kot pravi, o tem, ali je neka medijska vsebina sprejemljiva ali ne, lahko odloča samo sodišče in nihče drug, saj so tam predvideni določeni postopki, kjer nastopa več strani. “Konec koncev slovenska zakonodaja že zdaj dobro določa, kakšni zapisi so nesprejemljivi − to so samo tisti, ki direktno spodbujajo k nasilju, medtem ko je sam koncept sovražnega govora zelo neoprijemljiv in se lahko zlorabi za izvajanje cenzure,” je še dejal Tomšič.
Zlorabljen napad na sodnico
Kritičen pa je tudi samostojni novinar Peter Jančič, ki je na svoji spletni strani spletnicasopis.eu med drugim opozoril, da bodo dosedanji agenti politične tajne policije postali medijski inšpektorji. Vlada pa bi “le za medije uvedla posebne inšpektorje, ki bodo udarili z zahtevami po umiku člankov, kar je cenzura, in denarnimi kaznimi do deset tisoč evrov za grešnike. Odločali bodo, ali bo to šlo skozi, seveda arbitrarno in politično, kot je v primeru Thompson Ksenija Klampfer“. Kot opozarja Jančič, bo s tem suspendiran tudi tisti del ustave, ki zagotavlja nepristransko sojenje. “Če bi odločali sodniki, bi bilo za vladajoče prenevarno. Sodnik bi lahko presodil narobe in ne po direktivi in interesih te ali one politične stranke.” Zveni znano? Spomnimo se Zvjezdana Radonjića! No, ko smo ravno pri sodnikih – nedavni brutalni napad na mariborsko sodnico je odprl tudi vprašanje zlorabe tega dogodka, na kar je opozoril tudi Jančič pa tudi zgodovinar Stane Granda, ki je na portalu Časnik.si v zvezi s tem dogodkom zapisal: “Slovenija naj bi bila /po prepričanju levičarjev/ na robu nasilja, streljanja in bomb, pred rojstvom in prevlado fašizma … Ta jim pomeni odpravo pridobitev demokracije in obračun z vsemi, ki ne sprejemajo metod in praks uresničevanja ideologije slovenske samooklicane levice. Bolj ko se predstavljajo, da so drugačni, bolj so podobni in celo enaki nekdanjim. Za dosego svoje vsesplošne oziroma totalitarne prevlade so pripravljeni storiti vse, tudi zlorabiti lastne žrtve.“
Komisija Sveta Evrope za boj proti rasizmu in nestrpnosti je v svojem poročilu precej (negativne) pozornosti namenila tudi tedniku Demokracija in portalu Nova24TV oziroma televiziji Nova24TV. V poročilu sta namreč tednik Demokracija in Nova24TV označena za rasistična in homofobna izključno zato, ker poudarjata domoljubje, ker nasprotujeta ilegalnim migracijam in ker se borita proti indoktrinaciji z agendo LGBT, hkrati pa poročilo hvali predsednika vlade Marjana Šarca zaradi pritiskov na oglaševalce. Bizarno do fundamenta!
No, vsega seveda ne bomo citirali, a je iz 33. točke poročila razvidno obžalovanje, da se je Slovenija pri izstopu iz Jugoslavije odpovedala zloglasnemu 133. členu Kazenskega zakonika SFRJ, saj bi s to formulacijo “verbalnega delikta” laže preganjali drugače misleče. Zanimivo, kajti še konec osemdesetih let je Svet Evrope večkrat obravnaval Jugoslavijo prav zaradi kršitve človekovih pravic na področju svobode izražanja. Na tej podlagi je v začetku leta 1988 na povabilo Panevropskega gibanja v Strasbourg prišel France Bučar in pozval Zahod, naj neha finančno podpirati moralno bankrotirani jugoslovanski režim. Sedaj pa naj bi ista institucija, ki je gostila Bučarja, navijala za vrnitev 133. člena? Res neokusno!
Gašper Blažič, Demokracija