Ne smemo dovoliti, da bi Kitajska s svojo kibernetsko diktaturo postala vzor za Zahod

Foto: epa

Kitajski model boja z novim virusom bi lahko postal vzor za nekatere voditelje na zahodu, pri čemer bi ključno vlogo odigrala umetna inteligenca. Ta vzhodnoazijska država namreč slovi po masovnem nadzoru posameznikov, kar pa koristi zgolj tamkajšnji totalitarni oblasti. Bodo Američani in Evropejci sledili takšnemu zgledu? Se bliža konec obdobja demokracije, kot jo poznamo? Še je upanje. Dober primer drugačne prakse je demokratični Tajvan, kjer tehnologija služi posamezniku, obenem pa se spoštuje človeško dostojanstvo. Prav to je lahko odgovor na toksično kombinacijo marksizma, kitajske tradicije in tehnoloških zmožnosti, kot grozljivega patenta – diktature za 21. stoletje. 

V gospodarskem smislu ZDA počasi izgubljajo prednost pred Kitajsko. Hitri rasti kitajskega gospodarstva botrujejo še zlasti reforme, ki jih je ta vzhodnoazijska država pričela sprejemati leta 1978, ko se je za tamkajšnje gospodarstvo začela postopna preobrazba od popolnoma socialističnega v bolj kapitalističnega. Prav zato je kitajski BDP letno rastel tudi za deset odstotkov. Tako se je zdelo, da nič ne more ustaviti silovitega prodora kitajskega zmaja, kar pa je nenadoma spremenila kriza zaradi pandemije koronavirusa, poroča Christiana Polonia.

V prvem četrtletju je kitajski BDP namreč padel kar za 9,8 odstotka, kar bi na letni ravni pomenilo padec za 33,8 odstotka. Res je, da gre za izjemne čase, vendar to obenem kaže na ranljivost kitajskega gospodarstva v tovrstnih situacijah. Obenem ne moremo zares vedeti, kako učinkovit je kitajski model boja proti epidemiji novega virusa. Poleg tega naj bi kitajski uradni podatki močno odstopali od resničnih, ko je govora o številu mrtvih zaradi novega virusa.

Foto: epa

Prav zato v učinkovitost kitajske države lahko upravičeno dvomimo. Ob tem je treba poudariti visoko ceno, ki jo plačujejo državljani te države, da ta lahko deluje tako kot deluje – popolnoma se morajo podrediti totalitarizmu in njegovi ideologiji. Tam namreč še vedno velja komunistična doktrina. Tudi Karla Marxa uradne oblasti še vedno niso dale na stranski tir, saj se organizirajo dogodki njemu na čast. Ta ideologija, ki se je v zgodovini izkazalo za zgrešeno, še vedno postavlja smernice kitajskega razvoja.

Razlika od nekdanjih evropskih držav vzhodnega bloka je le v tem, da jo skuša kitajska udomačiti, prilagoditi svojim kulturnim vzorcem. Prav zato ni nič nenavadnega, da so Kitajci financirali postavitev spomenika Karlu Marxu v njegovem rojstnem kraju. Kitajska marksizma ne vidi kot zastarele ideologije 20. stoletja, marveč jo skuša zgolj prilagoditi izzivom novega stoletja.

Kitajski model totalitarizma za 21. stoletje: mešanica marksizma, kitajske tradicije in tehnologije
Gre za ideologijo, ki v ospredje postavlja materializem in ateizem, brez občutka za človekovo dostojanstvo. V tem primeru je torej prišlo do povezave marksizma s tradicionalno kitajsko omiko, še zlasti pa s sodobnimi sredstvi množičnega nadzora. Vse to skupaj ustvarja edinstveno, predvsem pa grozljivo novo obliko totalitarizma.

Foto: epa

Kitajska namreč izpolnjuje kar pet od šestih kriterijev, na podlagi katerih lahko ugotovimo, ali je neka država totalitarna. Te so: uradna ideologija, ena politična stranka, ki jo vodi en človek, tajna policija, nadzor stranke nad javno komunikacijo in vojsko ter centralistično upravljanje gospodarstva. Od vseh navedenih Kitajska ne izpolnjuje zgolj tega poslednjega kriterija, pa tudi to je pod vprašajem.

Xi Jinping je premier in predsednik v enem, po novem z neomejenim mandatom vladanja
Xi Jinping v tej državi igra tako vlogo predsednika vlade kot tudi predsednika države, leta 2018 pa je kitajski kongres celo potrdil zakon, da lahko tamkajšnji predsednik vlada brez časovnih omejitev. Prav tako omenjeni predsednik ostaja vodja kitajske vojske. Utrjevanju kitajskih oblasti ob tem služi še zlasti prikrita kontrola in nenadna izginotja kitajskih državljanov. Tudi vse verske prakse, ki niso podrejene državnim institucijam, trpijo teror.

Foto: epa

Ob tem daje kitajska komunistična partija izreden poudarek na javno komunikacijo. Mediji so namreč podržavljeni, splet pa pod strogim nadzorom. Obenem kitajske oblasti množično zbirajo podatke o državljanih, ki se nanašajo na prometne prekrške, načine, kako posamezniki uporabljajo družbena omrežja, prijateljstva, študijske in službene rezultate ter kupovalne navade. Poleg tega sistem podpira medsebojno tožarjenje pri oblasteh. Povsod po državi so razpostavljene tudi kamere.

Cilj kitajskih oblasti za leto 2020: 626 milijonov kamer po vsej državi
Že leta 2018 je imela Kitajska kar 200 milijonov tovrstnih kamer za nadzor. Sedaj jih je zagotovo več, saj je cilj 626 milijonov za leto 2020. Tej tehnologiji pa se pridružuje še tista za prepoznavanje obrazov, številke osebnih dokumentov, biometrični podatki in registrske tablice.

Foto: iStock

Obenem se kitajski sistem nadzora poslužuje še podatkov o lastništvu avtomobilov, zdravju, družinskem načrtovanju, bančnih računih, pravnih zadevah, neobičajnem vedenju posameznikov, verskih praksah, potovanjih v tujino itd. Zbiranje in obdelavo podatkov pa zgolj olajšujejo sodobne informacijske tehnologije. Tako so združili hrepenenja velikih diktatorjev 20. stoletja s sodobnimi tehnološkimi možnostmi. Gre za sistem popolnega nadzora posameznika.

Tajvan daje upanje: tehnologija je v službi državljanov, ohranja se dostojanstvo človeka
Upajmo, da zahodne države ne bodo šle po poti Kitajske. Vendar pa je malo verjetno, da bi katera izmed držav evropskega ali ameriškega kontinenta uspela vzpostaviti takšen sistem, kar je med drugim posledica drugačnega kulturnega razvoja, seveda pa je mogoče zgledovanje po tej vzhodnoazijski državi.

Zahod bi lahko povsem drugače usmeril tehnološki razvoj, in sicer tako, da bi bil ta v korist posamezniku, ob hkratnem ohranjanju človeškega dostojanstva. Dober primer tovrstne prakse je Tajvan, kjer so pobude za tehnološki boj proti koronavirusu prišle od samih državljanov, ki so koristno uporabili mobilne aplikacije. Poleg tega je na Tajvanu tudi opazno večje spoštovanje posameznika, njegovega dostojanstva.

Marko Senegačnik