“Poljska vlada in civilna družba si prizadevata zagotoviti najboljšo podporo in zaščito vsem ljudem, ki ju potrebujejo. Ker v Evropski uniji ne obstaja pravna podlaga za podelitev azila migrantom – ob tem je treba poudariti, da migranti ne želijo vložiti prošenj za podelitev azila na Poljskem, temveč zahtevajo, da bi jih prepeljali neposredno v Nemčijo – jih po tem, ko so ustrezno zdravstveno oskrbljeni, ko prejmejo obleko, hrano in se v migrantskih centrih spočijejo, prepeljejo do meje z Belorusijo, kjer lahko zakonito predložijo azilno dokumentacijo,” ravnanje poljskih oblasti za Novo24TV pojasnjuje veleposlanik v Ljubljani Krzysztof Olendzki.
S poljskim veleposlanikom v Ljubljani Krzysztofom Olendzkim smo se pogovarjali o zaostrenih razmerah na poljsko-beloruski meji, zlasti o tamkajšnji migrantski krizi, ki pa je v resnici del širše hibridne vojne, ki se kaže tudi kot napetosti na območju Moldavije in Ukrajine. V ta sklop spada tudi kopičenje vojakov v Rusiji ob ukrajinski meji, pa energetska in kibernetska vojna itd. Veleposlanik Olendzki nam je ob tem zaupal svoje videnje razmer oziroma potencialnega razpleta te napete situacije, prav tako pa se je dotaknil odnosa Zahoda, zlasti Nemčije in EU, do nastalih razmer. Olendzki: “Sedanja kriza na poljsko-beloruski meji je povsem drugačne narave kot migracijska kriza iz leta 2015. Je del hibridne vojne, katere scenarij so skupaj pripravile beloruske in ruske varnostne službe. Na žalost so za njegovo izvedbo uporabili vse organe beloruske države in ruski medijski aparat.”
Vendar pa izzivanje spora na meji s Poljsko ni glavni cilj. To je vmesni člen, s katerim skuša Lukašenko pritegniti pozornost Zahoda in izsiliti, da bi ga priznali za predsednika Belorusije. Največji problem je stopnjevanje ruskih aktivnosti, s katerimi namerava Rusija nadaljevati delitev Ukrajine in spremeniti to državo v svojega vazala. Gre torej za nadaljnja prizadevanja za obnovo Sovjetske zveze, vélike Rusije. Cilj te agresivne neoimperialistične politike, pri čemer je Lukašenko njeno orodje, ki drži Belorusijo za vrat, je z izsiljevanjem in nasilnimi dejanji povrniti Rusiji vlogo tretje svetovne velesile. Če pride do tega, predmet ruskih iger ne bosta zgolj Poljska in Srednja Evropa, temveč celotna Evropska unija. Evropska unija bo popolnoma izgubila svoj politični status in ne bo več samo največja “mehka sila” (“soft power”), temveč sploh ne bo kakršna koli sila.
“Ne zdi se mi, da bi katera koli država članica Evropske unije imela večje težave z varovanjem svojih meja. Stopnja prehodov meja dejansko ni visoka.” Težava pa je učinkovit boj proti mafiji, ki se ukvarja s trgovino z ljudmi, in proti tihotapcem ljudi, ki so bili zaradi obljub, da bodo lahko prišli v Evropo, v suženjstvo bili prisiljeni ali pa so nanj pristali. To je zelo težaven problem, saj so v zgodbo vključene tudi nevladne organizacije, ki črpajo evropski denar. Popolno pomanjkanje nadzora in preglednosti nad njihovim delovanjem vsem nam predstavljata resno težavo. “V primeru Belorusije vlogo tihotapske mafije igra diktator, ki vlada sosednji državi, in sicer ob polni podpori svoje države, ki je članica Varnostnega sveta OZN. V teh razmerah je najtežje zagotoviti ustrezno oskrbo poškodovanim migrantom, ki obenem tudi kršijo zakon.”
Poljska vlada in civilna družba si prizadevata zagotoviti najboljšo podporo in zaščito vsem ljudem, ki ju potrebujejo. Ker v Evropski uniji ni pravne podlage za podelitev azila migrantom – ob tem je treba poudariti, da migranti ne želijo vložiti prošenj za podelitev azila na Poljskem, temveč zahtevajo, da bi jih prepeljali neposredno v Nemčijo – jih po tem, ko so ustrezno zdravstveno oskrbljeni, ko prejmejo obleko, hrano in se v migrantskih centrih spočijejo, prepeljejo do meje z Belorusijo, kjer lahko zakonito predložijo azilno dokumentacijo. Poljske nevladne organizacije in lokalno prebivalstvo ves čas nudijo zdravstveno pomoč in v zdravstvenih domovih na obmejnem območju nikogar ne sprašujejo, od kod prihaja. Poljska Karitas je na poljih in v gozdovih postavila šotore, da bi se osebe, ki so prečkale mejo, lahko tam ogrele in dobile hrano.
Na številnih mestih kuhajo juho, da bi se ljudje pogreli, nikogar ne sprašujejo, od kod prihaja ali kam gre. Vendar pa si službe, ki skrbijo za javni red in mir, prizadevajo, da bi migrante namestili v posebne centre. Navsezadnje ne vemo, koga spuščamo v Evropsko unijo, in podatki o tem, kdo vse je med migranti, so zastrašujoči. Imamo močno podporo med članicami Evropske unije in našimi zaveznicami v Natu. Razumevanje razmer je zelo poglobljeno. “Poudariti je treba, da so se ministri držav članic Nata na srečanju 30. novembra in 1. decembra letos v Rigi popolnoma strinjali z oceno razmer in imajo skupno stališče glede dejanj beloruskega režima. Francija in še bolj Slovenija se zavedata resnosti položaja ter njegovih velikih kratkoročnih in dolgoročnih posledic.” Najpomembnejša je evropska solidarnost – kljub temu, da imajo nekatere države s tem težave, saj še vedno verjamejo v svojo izjemnost. Tudi stališče Evropske komisije žal ni vedno razumljivo, včasih pa je celo kontraproduktivno.
Evropska komisija predstavlja dodatni problem in ne rešitev
“Pričakujemo, da bodo med hibridnim napadom na meje EU azilni postopki prekinjeni in ne podaljšani, kot pričakuje Evropska komisija. V zvezi s tem je rešitev, ki jo predlaga Evropska komisija, škodljiva. Obenem ne smemo pozabiti, da bo beloruski režim vsakršno pomoč in znake šibkosti Evropske unije izkoristil v propagandne namene in za napade na EU.” Takšen propagandni dogodek je potekal prejšnji petek, ko se je Lukašenko pojavil v logističnem centru pri poljsko-beloruski meji, kamor je zaprl okoli dva tisoč migrantov, ki so se pripravljali na vdor na mejo Evropske unije. Zaradi krize na meji in humanitarne katastrofe, ki sta ju ustvarila Lukašenko in njegov režim, pa pozabljamo na resnične probleme Belorusije, na režimske zločine in približno dva tisoč političnih zapornikov. Poniževanje, mučenje in posilstva, ki so jih deležni ljudje, včasih samo zato, ker so se drznili ponorčevati iz podobe skoraj grotesknega diktatorja.
Nemčija s Severnim tokom 2 sebično ogroža stabilnost celotne Evrope
Ljudje, ki opravljajo to zelo zahtevno službo, še posebej, ker sočustvujejo z migranti, zlasti takrat, kadar so priče tragičnim razmeram, v katerih so se posamezniki znašli, potrebujejo ta globok občutek podpore. Najbolj ganljive so zgodbe domačinov, ki delijo toplo juho mejnim policistom in migrantom v gozdovih na njihovi poti v Nemčijo. Ponosni so na varuhe svoje meje, zaupajo jim, obenem pa pomagajo ljudem v stiski. Nič ne sprašujejo. “Najhujši so zvezdniki, ki skušajo s poročanjem o človeških tragedijah ustvarjati politiko ali večati svojo prepoznavnost.” Geopolitične razmere, v katerih se je znašla Evropska unija, so izjemno slabe.
Unija, ki je predstavljala trdno, močno jamstvo stabilnosti in varnosti s spodbujanjem demokracije in vladavine prava ter z vzpostavljanjem družbenih in gospodarskih odnosov s svojimi sosedami, se je po zaslugi ene izmed držav članic nenadoma znašla pred smrtonosno grožnjo. Smrtna nevarnost, ki sta ji sedaj priča Ukrajina in Moldavija, grozi tudi Evropi. Tudi Adolf Hitler je leta 1938 v Münchnu prisegel, da so to bile njegove zadnje zahteve in da si bo, ko bodo popravljene “zgodovinske krivice nemškega naroda”, prizadeval za mir v Evropi. Medtem pa je gradnja plinovoda Severni tok skupaj z nepremišljenim vztrajanjem za vsako ceno pri uresničevanju programa Fitfor55 pahnila Evropo v energetsko krizo. To je šele začetek krize. Zdaj smo na dobri poti, da krmilo predamo v roke Rusiji. Z nekoliko drugačnimi besedami Vladimirja Iljiča Lenina: Evropa sama prinaša Rusiji vrv, na kateri bo čez nekaj trenutkov visela.
Domen Mezeg