Najbogatejši Dalmatinec Branko Roglić daje v najem luksuzno hvarsko vilo s plažo, na uzurpiranem obmorskem posestvu svojega vnuka Jakova Blaževića – “cena sitnica” znaša 2200 evrov na noč. Villa Camelia ima zasebno plažo, bazen in “senzacionalno” ureditev, zraven pa je še ena več kot luksuzna vila, napisana na Željka Krištovića, zeta Jakova Blaževića oziroma soproga Dubravke Blažević, hčerke komunističnega oblastnika, ki so ga leta 1996 pokopali na Mirogoju, poroča Imperijal.net. Vse zapisano v članku ponazarja, da je med elitami, ki vladajo na območju naše nekdanje skupne države, malo naključnih povezav. Obstaja nešteto dokazov in indicev, da so vezi med potomci komunistične elite še danes zelo žive in vplivne. To se je pokazalo tudi na primeru tragično preminulega Splitčana Mateja Periša – Maja Sopta, ki jo je Periš klical pred svojim izginotjem, je v intervjujih mirno manipulirala in zavajala, brez vsakršnih posledic.
Številni zagovorniki lustracije, ki se nikoli ni zgodila in se tudi ne bo, poudarjajo, da komunistična elita še naprej gospodari v prostoru naše nekdanje skupne države in da imajo njihovi otroci ali vnuki vse, kar je vrednega. Trdijo, da so vezi Udbe in KOS-a v jedru moči in bogastva nove hrvaške elite. V tem kontekstu se med drugim izpostavlja, da je bil stric najbogatejšega Hrvata Branka Roglića, lastnika Orvasa in Orbica, Marko Roglić, ki je lani umrl v starosti 91 let, glavni šef KOS-a za Split. V spominih kronistov udbaških umorov se najdejo navedbe, da je bil nadrejen vodji Udbe za Split, Vici Sopti, dedku Maje Sopte, ki jo je tragično preminuli Matej Periš zadnjo kontaktiral, preden je izginil.
Portal Imperijal.net nadaljuje, da je bil kontroverzni “Slobodni tjednik” (ST), ki je izhajal v začetku 90. let prejšnjega stoletja pod vodstvom Marinka Božića iz Splita, vzpostavljen z denarjem, ki ga je desetletja kopičil Marko Roglić, kot vodilni v družbi INA-Tours. Wikipedia navaja, da so izvršni svet ST sestavljali že omenjeni Marko Roglić kot predsednik in direktor INA-Tours Zagreb, zdaj že pokojni Mario Plenković kot namestnik, sicer oče aktualnega hrvaškega premierja ter Tomislav Đorđević – podpredsednik parlamenta SRH. Ni neznano, da je bil bogati Branko Roglić sponzor nekdanjih predsednikov Stjepana Mesića in Iva Josipovića, pa tudi, da je podpiral Zorana Milanovića v tekmi za Pantovčak. Vsi so ostali dolžni svojemu ‘botru iz sence’ in prihajali na promocije Roglićeve biografije. Poznavalci trdijo, da sta oba hrvaška trgovska tajkuna – tako Emil Tedeschi kot tudi Branko Roglić zrasla na položajih, ki sta jih ustvarila Tedeschijev oče Svetozar Emil, ki je bil ljubljenec KOS-a ter Rogličev stric Marko, ki je zasedal najvišje položaje v KOS-u in nato v podjetjih, ki so nastala pod okriljem jugoslovanskih tajnih služb ter se ukvarjala s trgovino in nafto.
Dr. Rado Pezdir, ki govori in piše o povezanosti starih komunističnih struktur, Udbe in celotne kleptokracije nekdanje države, je po navedbah Imperijala nekoč povedal: “Imam kartoteko Svetozarja Tedeschija, o tem človeku in njegovi družini sem podrobno prebral praktično vse, še iz časa, ko je bil mlad direktor splošnega sektorja v ladjedelnici Korčula. Z jugoslovanskimi tajnimi službami je sodeloval kot obveščevalec ‘Brod’, s splitsko Udbo, kjer je spoznal Marka Roglića, bližnjega sorodnika Branka Roglića, ki je po devetdesetih letih postal vpliven tajkun in lastnik mega velike družbe Orbico, sodeloval je tudi z britanskimi tajnimi službami in Johnom Mottom, preganjan je bil zaradi gospodarskega kriminala, vse do 90. let, ko je bil lastnik podjetja Rothen iz Trsta, kjer je svojo kariero začel tudi mladi Emil. Takrat se je družil s Celestino Sardelićem iz CK SKH, prijatelj pa je bil tudi z Eugenom Padovanom, ki je bil zaposlen v jugoslovanski vladi v Beogradu.”
Konec marca 1988 je zagrebški center SDS proti njemu sprožil “predoperativno obravnavo”, ker je sodeloval pri mahinacijah na škodo gospodarstva. Obravnavo je osebno odobril vodja Centra Kolja Družić. Leta 1988 je tudi zagrebški center SDS zapisal, da je bil Svetozar kot strasten hazarder “precej blizu nekemu Arkanu, Črnogorcu iz Beograda, čigar oče je bil partizan in polkovnik JNA”. Vir je citiral Tedeschija, ki mu je povedal, da je bil Arkan “Dolančev človek, ki je po njegovem ukazu in za potrebe Udbe v tujini likvidiral nekaj ljudi”. Zabeleženo je, da sta se Tedeschi in zloglasni Željko Ražnatović za novo leto dogovarjala z direktorjem zagrebškega hotela Esplanade o prihodu skupine okoli 50 tujih hazarderjev. In tako naprej, in tako naprej. Ljudi, kot sta Svetozar oziroma Emil Tedeschi, je nešteto. Poleg omenjenih Artukovićev iz ‘Francka’, Vlahovića iz ‘TDR’, Roglića iz ‘Orbice’ je še vrsta drugih imen, nekdanjih sodelavcev jugoslovanskih tajnih služb, ki so nekdanjo družbeno lastnino na sumljive načine prenesli v lastne žepe ali pa so s tovrstnimi nakupi prali umazan denar. Pezdir je bil eden prvih, ki je o tem spregovoril in nanizal mnogo dejstev o pošasti INA oziroma o hobotnici, ki je črpala denar tudi iz Republike Hrvaške.
Pezdir je v ljubljanskem arhivu našel originalne dokumente o povezanosti hrvaških tajkunov in Udbe, povedal je o ukradenih milijonih, s katerimi so bila kupljena hrvaška podjetja. Pojasnil je, kdo vlada hrvaškemu gospodarstvu in bankam, predvsem pa je zanimivo to, kako se je komunistično vodstvo in službe nekdanje skupne države še v 80. letih dogovarjalo za plenjenje Hrvaške in Slovenije. Zelo podrobno je opisal, kako je denar odtekel iz INE. INA je dajala posojila različnim fiktivnim podjetjem v Republiki Hrvaški, pravi lastniki pa so bili tisti, ki so črpali denar iz te družbe. Podjetja v Liechtensteinu ali Luksemburgu in nato na Karibih so kupovala nafto in jo prodajala družbi INA, ki pa ni imela denarja, zato je pri teh istih podjetjih jemala posojila, za katera so ji zaračunavala ogromne obresti. To je bil eden od načinov izginjanja denarja iz Republike Hrvaške.
Sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja je v samo enem letu izginila sled za 100 milijoni nemških mark od Ine, je pojasnil Pezdir in dodal, da je našel originalne dokumente, ki kažejo na nezakonito trgovino Udbe, oziroma je razvidno, da so vsi centri Udbe odpirali zasebne račune v Švici, “če pride do vojne” in podobno. Obstaja nešteto dokazov in indicev, da so vezi med potomci komunistične elite še danes zelo žive in vplivne. To se je pokazalo na primeru tragično preminulega Splićana Mateja Periša, čigar truplo je bilo po skoraj petih mesecih neuspešnega iskanja najdeno v Donavi pri Adi Huji. Komentatorji na družbenih omrežjih se niso mogli načuditi, kako je splitska podjetnica Maja Sopta, ki jo je Periš klical pred svojem izginotjem, v intervjujih mirno manipulirala brez vsakih posledic. Po tem primeru je portal Imerija.net objavil serijo besedil, iz katerih je razvidno, da ima Maja Sopta moč, ki očitno izvira od njenega pokojnega dedka Vica Sopte, nekdanjega šefa splitske Udbe, ki je bil med drugim odgovoren za smrt Marijana Šimundića, ki je bil likvidiran v Nemčiji – o tem smo že pisali. Poleg tega je tudi Vice Vukojević, soustanovitelj Hrvaškega društva političnih zapornikov, član Komisije za nadzor nad delom Službe državne varnosti ter nekdanji ustavni sodnik pričal o tem, da je Sopta ob koncu druge svetovne vojne in takoj po njenem koncu sodeloval pri množičnih likvidacijah v Hercegovini – tudi Vukojevića so leta 1956 evidentirali kot potencialnega državnega sovražnika in ga med drugim poslali na otok Grgur.
Portal Imperijal.net poudarja pomenljivost, da se je v tem primeru prepletla na videz nepomembna povezava med dejstvom, da je Vica Vukojevića nekoč obsodil oče Emila Tedeschija ml. Nikola Perenčević, dedek Nike Perenčević, ki se je prej pisala Cizel in zdaj Tedeschi, ki je pred kratkim rodila prvega vnuka hrvaškega tajkuna Emila Tedeschija, je kot komunistični sodnik namreč obsodil nekdanjega HDZ-jevega poslanca, ki je bil preganjan v komunizmu, kot smo že omenili. Toda povezave se tu ne ustavijo. Ob robu primera se je pojavila zgodba o posnetku, ki povezuje primer Mateja Periša in nekaterih drugih izginotjih, ki so ga med iskanjem pogrešanega, predvajali na beograjski TV Avala. Posnetek z YouTube kanala TV Avala z naslovom ‘Kaj povezuje Mateja Periša in druge tragedije‘ je bil nato na zahtevo beograjske pisarne Tedeschijeve Atlantic Group odstranjen. Portal Imperijal navaja, da ni njihov namen pisati, kako je tajkun Tedeschi povezan z izginotjem Mateja Periša. Toda vsi omenjeni elementi so v članku izpostavljeni zato, da bi videli, kako posamezni akterji uživajo posebne položaje in statuse samo zaradi omrežij in povezav iz komunističnega obdobja. V tem kontekstu so se komentatorji na družbenih omrežjih spraševali, kako je lahko Maja Sopta izjavila, da so jo beograjski preiskovalci tolažili in da nihče ni opravil resne preiskave o nelogičnosti in njenih lažnih navedbah. Vse to je pri navadnih ljudeh vzbudilo prepričanje, da v naši regiji zadev ne urejajo zakoni in postopki, ampak da imunitete in privilegiji prevladujejo na podlagi pripadnosti nekdanji jugoslovanski komunistični eliti in tajnim službam ter da so te vezi nadnacionalne oz. obstajajo v novonastalih državah nekdanje Jugoslavije.
V tem kontekstu je pomembno omeniti, da se je mnogo ljudi spraševalo o tem, da je bil med preiskavo primera Periš zaščiten tudi klub Gotik (kjer se je zabaval Periš), čemur botruje dejstvo močnih povezav šefa Gotika Srećka Ćirovića – tako z ljudmi iz politike kot podzemlja. Poleg tega preiskava niti ni bolj temeljito zajela Matejeve splitske družbe, s katero je bil pred izginotjem in tragično smrtjo. V tem kontekstu se je ponovno pojavil udbaški element iz časov nekdanje Jugoslavije. Zoran Bokšić, oče bratov Mira in Vinka Bokšića, je bil namreč dolga leta član nadzornega sveta luksuznega braškega hotela Pastura v lasti partnerja nekdanjega slovenskega udbaša Dragana Isajlovića, ki je osebno aretiral nekdanjega slovenskega premierja Janeza Janšo v poznih osemdesetih letih. V istem hotelu je bil nadzornik tudi njegov pokojni oče Živko-Krešo Bračić, o čemer smo že pisali.
Vse zapisano ponazarja, da je med elitami, ki vladajo na tem območju, malo naključnih povezav
Zato ne preseneča, da so luksuzno vilo v hvarskem zalivu, kjer stoji le nekaj nepremičnin, zaupali vnukom pokojnega komunističnega oblastnika Jakova Blaževića, ki je sodil blaženemu kardinalu Alojziju Stepincu. Ob Villi Camelia se nahaja še luksuzna vila, vpisana na Željka Krištovića, soproga Dubravke Blažević, ene od treh hčera pokojnega Jakova Blaževića. Družina Krištović-Blažević večji del leta živi v Parizu, del poletja pa preživi na Hvaru. Villo Camelia, ki jo na vrhuncu sezone najame Roglićev Orvas, je mogoče najeti za 2200 evrov na noč. Zanimivo je, da je ta objekt v zemljiški knjigi vpisan kot trikrat manjši, kopališča ni in vila Blaževićevega zeta, ki ima tudi bazen, je navedena kot gozd. Plaža je očitno nezakonito zabetonirana in “privatizirana”. V lastninski listini sta vpisana vnukinja Jakova Blaževića Maša in vnuk Luke Krištović-Blažević, ki je postal mednarodno priznani odvetnik. V zalivu “Uljeni Bok” na Hvaru so sosedje družine Jakov Blažević Vladimir Bilandžić in Svetlana Božinović s Hvara, Radovan Marinković iz Beograda, Goran in Ranko Domačić iz Splita, Radoslav Benčić s Hvara ter zagrebški tajkun Josip Kordić. Zaliv Uljeni bok se nahaja v neposredni bližini rezidence Kovač, kjer letuje hrvaški predsednik Zoran Milanović, v dveh mandatih pa sta letovala tudi nekdanji predsednik Stipe Mesić in Ivo Josipović. Mesić je tudi osebni prijatelj Blaževićevega zeta Željka Krištovića. ‘Udba kao sudba’ je rek, ki ni brez razloga preživel do današnjih časov in ki razkriva ozadje sveta in družbe, v kateri živimo, kjer močni ljudje iz sence držijo v rokah vzvode politike, moči, kapitala, pa tudi plavajo v razkošju, ki ga tisti z bolj globokim žepom lahko najamejo vsaj za krajši čas.
Sara Kovač