fbpx

Programi deradikalizacije so redkokdaj uspešni

Slovenski džihadist Žavbi pred prestopom v islam in na bojišču v Siriji (Foto: Il Gazzettino)

Programi deradikalizacije islamistov so brca v temo, saj udeleženci programov večinoma lažejo. Rehabilitirani islamisti ob prvi priložnosti sejejo smrt. Rešitev problema so ostre kazni brez pomilostitve. Zahodna družba je v očeh islamistov šibka in naivna.

Konec lanskega leta je bilo v Veliki Britaniji objavljeno poročilo, iz katerega izhaja, da so programi deradikalizacije islamistov v Veliki Britaniji redkokdaj uspešni in so torej bolj ali manj pesek v oči in zapravljanje denarja. Jonathan Hall, državni svetnik, ki je imenovan za neodvisnega nadzornika izvajanja britanskih protiterorističnih in s tem tudi deradikalizacijskih zakonov in ukrepov, je v intervjuju za Times dejal, da so programi deradikalizacije, ki se jih morajo udeleževati obsojeni islamistični radikalci in teroristi v britanskih ječah, v veliki večini fiasko, saj “preprosto ne delujejo”.

Družbene norme iz domačega okolja in za povrh še radikalizacija so tako močno zakoreninjene, da je potreben dolgotrajen in zelo intenziven proces deradikalizacije tudi v primeru, če je islamist pripravljen sodelovati in si dejansko želi “obrniti nov list v življenju”. Če pa islamist v programu deradikalizacije vidi pač eno od obvez, ki se je je moral hočeš nočeš udeleževati kot dela kazni, pa je celoten proces že vnaprej obsojen na neuspeh ter izguba časa in denarja.

Šibka in naivna zahodna družba

Izkušnje večine evropskih držav nam kažejo, da je projekt grajenja multikulturne družbe samo prikrit načrt uničevanja zahodne civilizacije. Kreator tega načrta, globalistična levo liberalna kabala, je uspešno prodala zahodni javnosti idilično prihodnost, v kateri bodo staroselci skupno s prišleki z vseh vetrov z roko v roki med prepevanjem “kumbaya” zgradili pravilnosti in strpnosti poln novi svet. Dejansko pa so globalisti pripravili z uvažanjem migrantov tretjega sveta razmere za spopad civilizacij. Na začetku migracij seveda problem ni bil viden. Prišlekov je bilo relativno malo, njihove ekscese se je dalo s pomočjo medijev, ki so del globalistične zarote, prikrivati, državna oblast je bila do ekscesov prišlekov zelo prizanesljiva in “razumevajoča”, saj je vse podrejeno velikemu načrtu graditve multikulturne utopije.

Albanski islamistični terorist Kujtim Feizulai (foto: twitter)

Število migrantov je sčasoma naraslo, postali so vse drznejši. Kako tudi ne bi, saj jih je stalno gledanje skozi prste prepričalo, da je zahodna družba šibka in naivna, da ne rečemo butasta. V njihovih očeh vsekakor inferiorna. Šele preboj informacijske blokade s pomočjo socialnih omrežij je del Evropejcev zbudil iz transa in prisilil oblasti, da se zganejo. In zganile so se po pričakovanjih medlo. Proti ekscesom migrantov so nastopile z delavnicami in s kampanjami ozaveščanja. Le-te so seveda brca v temo, saj se migranti predvsem iz islamskih dežel požvižgajo na kampanje ozaveščanja. Izhajajo namreč iz okolja, kjer je jasna hierarhija, kjer so jasna pravila in tudi posledice za tiste, ki se jih ne držijo. In gleda na to, da je tisto, kar jim ponujajo zahodne delavnice in kampanje ozaveščanja, pogosto v nasprotju s pravili domačega okolja, je popolnoma jasno, kaj bodo upoštevali in česa ne.

“Rehabilitirani” islamisti sejejo smrt

Če je torej ozaveščanje “običajnih” migrantov brca v temo, potem je kot na dlani, da je ozaveščanje radikalnih islamistov in teroristov praktično nemogoče. Kako z zgibankami uspešno ozavestiti nekoga, ki je bil leta podvržen politično-verski indoktrinaciji? Nekoga, ki si je svetovni nazor”kalil” v mesarjenju v Afganistanu, Siriji ali Somaliji? Nekoga, ki je bil pripravljen zabrisati bombo na otroški koncert ali s tovornjakom orati po sprehajalcih na promenadi? Nemogoče, kar dokazujejo mnogi primeri.

Usman Khan leta 2008 zatrjeval, da ni terorist. (foto: BBC)

Da ne gremo predaleč v preteklost, februarja 2020 je po polovici kazni prišel iz ječe dvajsetletni Sudesh Aman, ki je bil obsojen zaradi razširjanja teroristične propagande in priročnikov za gverilsko vojskovanje in teroristične napade. Deset dni po izpustu iz ječe (označili so ga kot deradikaliziranega in mu prepolovili tri leta in pol dolgo zaporno kazen) je v Streathamu na ulici z nožem zabodel dva mimoidoča in nato končal pod streli policije. Usman Khan, ki je po osmih letih (polovica dosojene šestnajstletne zaporne kazni, ki so mu jo prisodili zaradi načrtovanja serij bombnih napadov na upravne stavbe, cerkve in sinagoge) prišel iz ječe, je bil celo razglašen za “vzorčni primer uspešne deradikalizacije”, dokler ni novembra 2019 v Londonu zabodel pet ljudi (dva sta podlegla poškodbam), in to na sestanku “rehabilitiranih obsojencev”.

Jonathan Hall je dejal, da velika večina islamistov na programih rehabilitacije in deradikalizacije, ki jih obiskujejo v zaporih, preprosto laže. “Tako kot spolni zločinci tudi islamisti natančno vedo, katere besede naj uporabijo, kaj si vodje programov želijo slišati. Lažejo in si tako pridobijo ugodnosti, predčasne izpuste,” je v intervjuju dejal Hall.

Adel Kermich (levo) in Abdel Malik Petitjean(desno). Vir: Youtube

To seveda ni samo britanska posebnost, dogaja se povsod po Evropi. V Franciji denimo je Adel Kermiche prepričal sodnika, da je “miroljuben musliman”, potem pa s pajdašem med mašo obglavil 85-letnega duhovnika Jacquesa Hamela v Normandiji leta 2016. Islamisti se poslužujejo koncepta “taqiyya”, da prevarajo sovražnika. Po domače povedano, če gre za “stvar”, jim je celo odpuščeno, da se navidezno, z besedami, odrečejo veri. Odpuščeno jim je tudi, če kršijo določene verske zakone ali zapovedi; znano je, da so nekateri islamistični teroristi uživali mamila, alkohol ali svinjino kot del kamuflaže za izvedbo svojega načrta.

Verjeti gre le dejanjem, ne besedam

Da so programi deradikalizacije neumnost, meni tudi Aimen Dean, ki zagotovo ve, kaj govori, saj ga je Al Kaida urila za terorista, dokler se ni odločil, da prekine z njo. To je storil v popolnosti in za seboj požgal vse mostove, ko je postal informator britanske tajne službe MI6, kateri je posredoval vse, kar je vedel o teroristični skupini, ki ji je pripadal. Aimen je tudi mnenja, da predčasni izpusti po polovici ali celo samo tretjini odslužene kazni niti najmanj ne pomagajo pri deradikalizaciji. “Islamiste je treba obsoditi na dolge kazni, ki naj jih odsedijo do zadnjega dneva,” meni Dean, pravi pa tudi, da jim je treba preprečiti, da se družijo v zaporu, saj se drugače med seboj podpirajo in spodbujajo, še več, pritegnejo in radikalizirajo lahko še druge muslimanske zapornike. Kar pa se deradikalizacije tiče, pravi Dean, se jim ne sme verjeti na besedo, ampak morajo to dokazati z dejanji, s tem, da “zapojejo kot kanarčki” in oblastem pomagajo pri razbijanju islamistične mreže.

Bogdan Sajovic