Knjiga Novi car, ki jo je napisal novinar NY Timesa Steven Lee Myers, opisuje neverjetno zgodbo o poti Vladimirja Putina na oblast. V njej je popisal tudi njegov položaj v KGB. Presenečeni boste, kakšno stanovanje je imel in kako je delal celo zastonj. Njegova zvestoba KGB je bila na koncu poplačana. Razkrivamo pa tudi, kdo je bil človek, ki je imel na Putinov začetek politične kariere velik vpliv.
V začetku leta 1990 je bil podpolkovnik Putin pozvan, da se skupaj s svojim kadrom vrne nazaj v Rusijo, a je moral Putin narediti še eno – zadnjo nalogo kot operativec sovjetske obveščevalne službe. Nastavil je informatorje, v upanju, da bo s tem ustvaril novo mrežo agentov, ki bodo delovali kot zaščitniki demokratizacije Vzhodne Nemčije. S tem namenom se je obrnil k svojim starim prijateljem in znancem, vključno s policijskimi inšpektorji, kakor tudi do Stasijevega častnika Klausa Zucholda, ki ga je spoznal štiri leta pred tem. Zuchold je Putina redno obiskoval, 24sata pa piše, da omenjeni častnik očitno nikoli ni delal za KGB, vsaj ne do leta 1989. Januarja 1990 pa ga je podpolkovnik Putin formalno zaposlil. Zuchold je nato prisegel svojo zvestobo KGB, Putin pa je njegovi hčeri podaril knjigo ruskih pravljic ter nazdravil njegovemu vstopu s sovjetskim žganjem. To se je sicer izkazalo le za kratkoročen uspeh, saj naj bi Zuchold le nekaj mesecev pozneje, oktobra 1990, razkril obseg dejavnosti KGB in s tem popolnoma razjaril podpolkovnika Putina.
Vselitev v Putinovo stanovanje in šokantna vrnitev domov
Februarja so s številnimi škatlami napolnili skromno Putinovo stanovanje, vsaka je bila skrbno oštevilčena in popisana. Stanovanje je po tem dejanju spominjalo na skladišče. Jörgu Hofmannu, čigar žena je imela povezave z mestno upravo, je uspelo dobiti to stanovanje v najem. Medtem ko so Putinovi ljudje čakali na selitveni servis, si ga je imel Hofmann priložnost ogledati. Stene so bile prekrite z aluminijastimi ploščami. Povedal je, da so bili Putinovi ljudje zelo prijateljsko razpoloženi do njega, prav tako ni Putin pokazal nobene grenkobe ali kakšnega drugega negativnega čustva. Samo povedal je Hofmannu, da se vrača domov. 1. marca se je nato Hofmann s svojo soprogo vselil v Putinovo stanovanje v Vzhodni Nemčiji. Vrnitev v Moskvo pa je bila za Putina svojevrsten šok, saj se je v Vzhodni Nemčiji navadil na življenje na visoki nogi. V Rusiji so ga namreč pričakale prazne police, kuponi in kartice za obroke.
“Ne vem, kaj naj storim”
Putinova kariera kot pripadnika KGB je bila v ospredju. Pridružil se je množičnemu vračanju obveščevalnih agentov iz tujine, ne samo iz Nemčije, temveč iz vseh koncev Evrope in z drugih oddaljenih bojišč, kot so Afganistan, Angola, Mongolija, Vietnam, Nikaragva in Jemen. To so bili poraženi in brezposelni, a drzni “begunci” iz propadajočega carstva. Center v Moskvi je bila tipična “destinacija”, kamor so se vračali s svojih nalog v tujini. Omenjena knjiga razkriva, da Putin prve tri mesece v letu 1990 ni bil niti plačan. KGB mu je nato ponudil mesto na sedežu osrednje uprave Jasenovo, na strogo varovanem delu jugozahodne Moskve. Njegovo novo delovno mesto bi mu zagotovilo stanovanje v Moskvi, a kaj, ko je pri tem “izvisel”. Glede na ogromno število veteranov bi morda moral čakati leta … Tako Putin kot njegova Ljudmila pa sta se zavedala, da so se nove priložnosti obetale le v Moskvi in ne v Leningradu.
Vladimir Putin je ves čas po tihem upal, da se mu bo uspelo povzpeti po karierni lestvici. Spomnil se je predavatelja Anatolija Sobčaka na pravni šoli, a ga ni dobro poznal. Prijatelj mu je predlagal, da ga obišče, kar pa je Putin storil s tresočimi koleni. Sobčak mu je dal priložnost, ob tem pa je Putin čutil dolžnost, da razkrije svoj pravi poklic. “Moram vam povedati, da nisem samo asistent rektorja. Jaz sem redni častnik KGB.” Po Putinovem spominu naj bi Sobčak najprej okleval, nato pa na presenečenje Putina zamahnil z roko: “Je*eš to!” Putin je sicer vztrajal pri obveščanju svojih nadrejenih, KGB pa je bil vesel, da imajo agenta pod krinko v uradu leningrajske politične zvezde v vzponu. Je bil pa ta demokratičen poskus nevarna zadeva, ki je zahtevala večji nadzor. In tako je Putin z blagoslovom KGB, in morda celo na njihovo prigovarjanje, ostal v službi, kjer je dobival nizko, a stalno plačo.
Delal je torej za Sobčaka, dokler ni dobil naloge, da mora skrbeti za vse ugodje delegacije z državne fakultete s Floride, ko je gostil predsednika fakultete Carla M. Kuttlerja mlajšega. Ko so Kuttler in člani njegove delegacije prispeli, jih je Putin srečal na letališču ter naslednjih 10 dni preživel tako, da je urejal njihove sestanke, kosila in oglede koncertov simfoničnega orkestra in baleta. To je delal s takšno natančnostjo in učinkovitostjo, da je Kuttlerja dobesedno navdušil, še posebej zato, ker je bilo mesto v bedi, poslabšane gospodarske razmere pa so se močno občutile, vključno s kritičnim pomanjkanjem bencina. Ko je šel Kuttler s svojim luksuznim prevozom izven mesta, se je vladna limuzina znašla v nevarnosti, da ostane brez goriva. Posredoval je Putin in “rešil” delegacijo. Kuttler je Sobčaku kmalu vrnil uslugo – in tako je spoznal takratnega ameriškega predsednika Georgea H. W. Busha.
Služba v KGB je bila Putinu “sveta”
Poznavalci pravijo, da sta si bila Sobčak in Putin kot noč in dan. Sobčak je bil karizmatičen, Putin pa zadržan, skrivnosten in nenehno sumničav. Medtem ko so številni agenti KGB odstopali od svojih načel in iskali različne načine zaslužka, je Putin igral varno igro. Nikoli ni razkril agencije. Jurij Leščev, eden izmed njegovih nadrejenih v Leningradu, je dejal, da je bila za Putina služba v KGB “sveta”. A svoj vpliv nanj je imel tudi Sobčak, ki ga je vlekel vse globlje in globlje v politiko nove ere.
J. G.