Poslanska skupina SDS je v ponedeljek v parlamentarni postopek vložila predlog novele zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI). Z omenjenim predlogom novele želijo udejanjiti odločbo ustavnega sodišča izpred štirih let, ki zahteva razveljavitev protiustavnosti z diskriminatornim financiranjem zasebnih osnovnih šol, ki izvajajo javno veljavne programe za šoloobvezne otroke. Predlagana sprememba zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja omogoča nediskriminatorno financiranje šol.
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti z odločbo 4. decembra 2014 odločilo, da je prvi stavek drugega odstavka 86. člena ZOFVI v delu, ki se nanaša na javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, v neskladju z ustavo, ter določilo, da mora državni zbor ugotovljeno protiustavnost odpraviti v roku enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Zdaj je od te odločbe ustavnega sodišča minilo že skoraj 4 leta, a odločba še vedno ni udejanjena.
Poslanska skupina SDS je sicer že v začetku leta 2015 predlagala novelo zakona, ki bi udejanjila odločbo ustavnega sodišča. Odgovor vlade je takrat bil, da se pripravlja sistemska rešitev zakona, ki bo med drugim reševala tudi odločbo ustavnega sodišča. Do roka, ki ga je dalo ustavno sodišče, pa se s strani takratne vladne koalicije ni zgodilo nič. Zato so v poslanski skupini SDS ponovno predlagali zakon, ki bi izvršil omenjeno odločbo. A koalicija pod vodstvom Mira Cerarja, ki naj bi v prvi vrsti delovala s svojim programom “pravna država”, je bila ponovno proti. Tudi tretji poskus marca 2016 se je končal enako klavrno, prav tako vložitev zakona februarja 2017.
Ob tem ni odveč opomniti, da je Svet Evrope v dokumentu št. 13010 z dne 4. septembra 2012, vezano na resolucijo 1904 navedel, da morajo Svet Evrope in države članice zagotoviti izobraževalni sistem, ki zagotavlja enake možnosti in visoko kakovostno izobraževanje za vse učence, da posredujejo tako znanje in vrednote, ki razvijajo spodbujanje temeljnih pravic in demokratičnega državljanstva. Prav tako morajo zagotoviti temeljno pravico do svobode izbire v izobraževanju, v skladu s členom 2. dodatnega protokola k Evropski konvenciji o človekovih pravicah. Ta pravica, ki je tesno povezana s pravicami do izobraževanja in svobode vesti, pomeni obveznost države, da spoštuje pravico staršev, da zagotovijo vzgojo in izobraževanje v skladu z njihovim lastnim verskim in filozofskim prepričanjem.
Zato je odbor za kulturo, znanost, šolstvo in medije pri Svetu Evrope poudaril potrebo, da se podpira načelo nevtralnosti države in pluralizma v nacionalnem izobraževalnem sistemu ter zagotavljanje preživetja in kakovosti omrežja javnih šol. Prav tako poziva države članice, da jasno prepoznajo zakonsko pravico do ustanavljanja zasebnih šol in možnost za te šole, da so del nacionalnega izobraževalnega sistema in da zanje veljajo objektivni in nediskriminatorni pogoji.
Ustavno sodišče je, kot rečeno, z odločbo 4. decembra 2014 določilo, da je potrebno sporni člen ZOFVI-ja razveljaviti in spremeniti v roku enega leta. Dejstvo, da starši šoloobveznih otrok že od leta 1996 neupravičeno plačujejo šolnino za svoje otroke, kaže na to, da je k spremembi potrebno pristopiti takoj – že po odločitvi ustavnega sodišča. Zdaj je od odločbe minilo že skoraj 4 leta, a le-ta še vedno ni udejanjena. Poleg tega sprejem predlaganega zakona ne bo imel posledic za druga javnofinančna sredstva.
Tako imajo urejeno v razvitih evropskih državah
Ob tem pa ne gre spregledati niti praks, ki jih na področju zasebnega šolstva izvajajo razvite srednjeevropske države. Madžarska, Poljska, Češka in Slovaška definirajo zasebno šolstvo kot politično in človekovo pravico, ki prispeva k pluralizaciji. Pogosto so te šole razumljene kot bolj kakovostne, manjši je tudi normativ za število učencev v šoli. Skandinavci imajo sicer tradicionalno močan javni sektor, toda število zasebnih šol je višje kot na primer na Japonskem, poleg tega pa se število zasebnih šol tam še povečuje. Na Finskem pa znese državna subvencija zasebnih šol 43 odstotkov kalkulativnih stroškov oziroma 57 odstotkov investicije, če je projekt odobrilo šolsko ministrstvo in je v državnem letnem načrtu investicij. Sicer na Finskem glede na študijo OECD Demand-Sensitive Schooling Evidence and Issues šolnine ne v javni ne v zasebni šoli niso dovoljene.
Kakšno pa je stanje v Avstriji? Po podatkih zgoraj omenjene študije OECD je v povprečju 7 odstotkov šolajočih vključenih v zasebne šole, ta številka pa še narašča. Po zakonu o zasebnih šolah se šolam, ki so jih ustanovile uradno priznane cerkvene organizacije, odobrijo vsa pedagoška delovna mesta, ki jih zahtevajo, dokler so primerljive s standardom v javnih šolah. Vendar pa pedagoški delavci niso zaposleni na teh šolah, ampak ostanejo javni uslužbenci, ki prejemajo plačo iz javne blagajne.
Če se Slovenci torej ne želimo zgledovati po drugih državah, je vseeno skrajni čas, da začnemo spoštovati odločitev ustavnega sodišča. In ta je jasna: državni zbor bi moral v roku enega leta od objave te odločbe v UL RS odpraviti ugotovljeno protiustavnost. Cerarjeva vlada tega ni sposobna, bo Šarčeva?
M. S.