Resnične junakinje današnjega materinskega dne so ukrajinske matere, ki se v neizprosni vojni borijo, trpijo in pokopavajo svoje otroke. Številne so pred vojnimi grozotami prebegnile v varne države.
“Mama je ena sama, prva radost je mama. Prvi spev Nina-Nana, prva beseda: mama!” se glasi kitica pesmi znanega slovenskega pesnika Toneta Pavčka. Njena vsebina je še posebej aktualna na današnji dan, ko obeležujemo materinski dan. “Vsaka mama je prava mama, dana za srečo in na veselje. Prava. In ena sama. Za vse življenje,” pa je Pavčkov rek, ki nazorno ponazarja, čemu je materinska ljubezen tako neprecenljiva. Matere imajo prav posebno mesto v življenju otrok, saj so njihov največji zaščitnik, podpornik in pa opora, ko napočijo težki trenutki. Nič čudnega tako ni, da je ravno njim v znak priznanja, da so nas rodile in vzgojile, posvečen prav poseben dan. Ob tej priložnosti čestitamo vsem materam in jim izražamo spoštovanje. Ker pa se že mesec dni v Ukrajini na račun ruske invazije vije vojna, bi želeli tokratni materinski praznik še posebej posvetiti ukrajinskim materam.
Ko so ruske sile pričele napadati sosednjo Ukrajino, se je vsakdan Ukrajincev povsem postavil na glavo. Glavna skrb je namreč postala, kako ubraniti svoje življenje in življenje najbližjih. Vojna je nedvomno terjala svoj davek – več kot 20 tisoč življenj, preko 10 milijonov razseljenih ljudi in za več kot 100 milijard evrov gmotne škode. Če je Putin mislil, da bo Ukrajino z lahkoto pripravil k predaji, se je uštel. Bojem so se namreč pridružili tudi številni civilisti, med njimi so za orožje poprijele tudi ženske.
Matere umirajo in pokopavajo svoje otroke
V bojih so tudi matere. V tem mesecu smo denimo poročali o smrti vojakinje in matere šestih bioloških in šestih posvojenih otrok Olge Semidjanove, ki je življenje izgubila v boju blizu Donecka. Svetovalec na ukrajinskem notranjem ministrstvu je ob njeni smrti povedal, da je padla v boju z ruskimi vojaki. “Čeprav je vedela, da v boju ne bo preživela ne ona ne njen polk, se je bojevala do konca. Do konca je branila svojo zemljo. Je narodna junakinja, tudi zame osebno,” je bil jasen. Za vojakinjo, ki je opravljala delo bolničarke in so ji nadeli častni naziv herojska mati, so bile usodne strelne rane v predel trebuha. Njena hčerka Julija je tedaj o svoji materi povedala: “Do zadnjega je reševala sovojake, imamo fotografije iz mesta, kjer je umrla, a zaradi hudih spopadov ne moremo do njenega trupla.”
Nedvomno nobenemu Ukrajincu ni lahko, ko ne ve, kaj se dogaja z njihovimi bližnjimi. Še posebej hudo je materam, ko ne vedo, kaj se dogaja z njihovimi otroki. Nič čudnega tako ni, da je bilo marsikateri ženski težko zapustiti domovino. Nekatere so se odločile, da ostanejo navkljub temu, da s tem tvegajo svoje življenje. Vojna je namreč izredno nepredvidljiva, kot lahko vidimo, pred ruskimi silami niso varne niti civilne tarče.
Sinovi Lidije so znašli na bojiščih, kar botruje k temu, da se nikakor ne more sprostiti. Še posebej je zaskrbljena za dva mlajša sinova, za katera sploh ne ve kje sta. Ni se mogla posloviti, preden so odšli — morda zato, ker se je vse zgodilo tako hitro, ali morda zato, ker njeni fantje niso imeli poguma, da bi ji povedali za odločite, da se pridružijo boju. Lidija je bila na obisku pri nečakinji v Španiji, ko je ruski predsednik Vladimir Putin pričel metati bombe na Kijev in številna druga ukrajinska mesta, s čimer se je začela vojna. Namesto da bi ostala na varnem, se je odločila, da se nemudoma vrne nazaj domov. “Postala sem tesnobna. Nisem vedela, kaj naj storim. Vso noč sem jokala,” je dejala. Naslednji dan je nečakinji povedala, da se mora nemudoma vrniti v Ukrajino – z letalom, z avtom ali peš, če je potrebno. Ne more biti tako daleč od svojih sinov, je rekla, ne zdaj. Dva dni pozneje je prečkala mejo s Poljske in šla nazaj v Ukrajino.
Lidija ni edina, ki trpi. Med njimi je tudi njena prijateljica iz otroštva Natalija, ki prav tako ne ve, kaj se dogaja z njenim 33-letnim edincem Igorjem. “Ta vojna je takšna kot tista leta 2014, vendar je slabše, saj je zdaj povsod in vključuje vse,” pravi in dodaja, da Putin ni samo nočna mora za njih, ampak za vse.
Ko so iz Ukrajine prišle zgodbe o tem, da so v prvih dneh vojne v zakloniščih rodili prvi otroci, ki drugega kot vojne ne poznajo, je za marsikoga to predstavljalo žarek upanja v teh turobnih časih, za katere si vsi želimo, da bi se čim prej končali.
Sara Kovač