fbpx

Slovenske levičarje je sram domačega komunizma le, ko zanj izve zahod

Zemljevid, ki prikazuje Slovenijo kot skrajno levo, je pred kratkim požel ogromno javne pozornosti. Tako na desni, kjer ljudje pravijo, da tujina končno vidi, kaj se pri nas dogaja, kot na levi, kjer sicer ne zanikajo skrajno levih tendenc države, so pa jezni, da se o njih zdaj pogovarja tudi na zahodu.

Slovenske levičarske vlade si od nekdaj natikajo “masko normalnosti”, s katero upajo, da bodo v zahodnem svetu, od katerega so eksistecialno odvisne, videti kot običajne socialdemokratske in liberalne sile, ki brez težav sodijo v  družino zahodnih liberalnih strank. A očitno tudi tujina odpira oči in vedno bolj jasno vidi, kaj slovenski socialisti v resnici predstavljajo.

Slovenijo je pred kratkim razburkal nov politični zemljevid evropskih držav s politično orientiranostjo državnih vlad. Slovenija je bila v prostoru od Lizbone do Vladivostoka, od Osla do Antalije, ki zavzema skoraj tretjino zemeljske oble, edina označena za “skrajno levo oz.” komunistično. Seveda so naše leve patrulje ustvarjanja normalnosti takoj zastrigle z ušesi in začele govoriti, da ne gre za zemljevid, ki bi ga ustvarila mednarodno priznana inštitucija.

Levičarje moti le, če zahodnjaki izvedo našo umazano družinsko skrivnost
A konec koncev to sploh ni bistveno. Razkrilo pa je to, da je levičarjem očitno še kako pomembno, kako jih vidi svet. Oni bi seveda veliko raje spadali v skupino s španskimi socialisti in skandinavskimi socialdemokrati, ki vladajo povsod razen do nedavnega na Švedskem.

Čeprav doma ploskajo, ko Golob napoveduje socialistično kontrolo cen, podržavljanje energetskih podjetij in progresivno davčno breme (ki ni nič drugega kot prikrita nacionalizacija), čeprav se udeležujejo vsake partizanske povorke, kjer govorniki modrujejo, da je treba tovarne vrniti delavcem in čeprav so ponosni na velike železne rdeče zvezde, ki jih je na ljubljanskih vpadnicah ponovno postavil župan Jankovič, so vseeno v zadregi, ko to izve tujina. Kot da se sramujemo naše umazane družinske skrivnosti – da smo v resnici komunisti oz. da so vsaj naši oblastniki komunisti, ki se pretvarjajo, da so normalni politiki.

V Braziliji imajo za to celo izraz para os ingleses verem (“da bodo videli Angleži” oz. “nekaj za pokazati Angležem”). Pogosto je bil izraz na ustih Brazilcev med olimpijskimi igrami, kjer so leve oblasti bedo režima in sistemsko revščino želele prikriti z milijardnimi investicijami v bleščeče stadione, dvorane in vrhunsko olimpijsko vas. Šlo je le “za pokazati Angležem” oz. zahodnjakom, da se skrije resnična beda režima.

Flirtanja s komunizmom jih nikoli ni bilo sram
Naših socialističnih vlad in podpornikov skrajnega levičarstva oz. komunizma ni nič sram, ko o njem govorijo doma. Alenka Bratušek, takratna premierka, zdajšnja državna sekretarka,  je ponosno prepevala “evviva il comunismo e la libertà” na javni prireditvi, njen poslanec Marko Bandelli je zloglasni Goli otok poimenoval “pravična zgodovina”, Milan Brglez, ki ga nekateri proglašajo za favorita predsedniških volitev, je povojne izvensodne pokole označil za “naravno pravo”, Marko Koprivc, poslanec Socialnih demokratov, pa je sebe in svojo stranko proglasil za ponosne naslednike komunistične partije. Trije člani iste stranke – poleg Koprivca še Tanja Fajon, trenutna ministrica za zunanje zadeve in Matjaž Han, trenutni gospodarski minister, so se poklonili pred kipom komunističnega klavca Borisa Kidriča. Brez težav se torej identificirajo s tistim čisto pravim komunizmom. Malce jih stisne šele, ko se o tem začne pogovarjati v tujini – tam, kjer ideje o “vrnitvi tovarn delavcem” in “metanjem kapitalistov v morje” niso tako priljubljene kot pri nas.

Golobova vlada bližje socializmu kot liberalni demokraciji
Vseeno je treba priznati, da so slovenske leve vlade, še posebej pa zdajšnja Golobova, veliko bližje gospodarsko-planskim petletkam kot pa sodobni liberalno demokratični družbi. Ni le skrajna Levica navijala za nacionalizacijo in napad na podjetnike – sam premier Robert Golob je že pred volitvami govoril v delavskem samoupravljanju in trdil, da je upravljanje, kjer lastnik odloča o poslovnih odločitvah, “zastarelo”.  To je bil precendens tudi za Slovenijo. Prav tako je koalicija že vnaprej napovedala, da bo nižala plače srednjemu razredu v bojazni, da se ta ne bi preveč odlepil od najnižjih plač. Levi del volilnega telesa je bil seveda navdušen. Gre za čiste socialistične koncepte družbene, socialne in ekonomske uravnilovke.

Zdaj ko v javnost pride zemljevid tuje inštitucije, ki le ugotovi to, kar mi že doživljamo, pa je ogenj v strehi, saj domači socialisti nimajo radi, da tudi tujina ve za naše komunistične težnje. Morda bo manj takšnih poročil iz tujine, če se bodo domači politiki manj pojavljali z zastavami socialistične internacionale, totalitarnimi jugoslovanskimi simboli in podobami Che Guevarre.

Andrej Žitnik