Venezuela je v novicah le še sinonim za tragedije: obupani ljudje, ki brskajo po smeteh za hrano za svoje družine, pomanjkanje toaletnega papirja, dolge vrste za kruh, sistemska odpoved javnih služb, lovljenje psov, da imajo ljudje meso za hrano, korupcija, pomanjkanje ustreznih zdravil in dostopa do zdravstva in še veliko več. Žalostno, a to je proizvod 20 let socializma.
“Imel sem komaj enajst let, ko je Hugo Chávez začel svoj prvi mandat leta 1999,” je zapisal Christian K. Caruzo, pisatelj iz Venezuele, “ko je ta ‘bolivarska revolucija’ začela spreminjati ustavo in naše zakone.” Ta večna revolucija je v državi postavila status quo, ki pogosto sili ljudi, da izgubijo svoja prizadevanja, da se odrečejo svoji prihodnosti, svojim upom in sanjam. Spremenila je ljudi na mnogo načinov, dokler nisi več državljan – le preživeli, je zapisal.
Caruzo opisuje svoje življenje pred in po bolivarski revoluciji, kaj vse se je spremenilo v teh 20 letih njegovega življenja. Opisuje življenje pred tem, da je bil le otrok, ki je imel rad video igrice in risanke. Kmalu pa se je življenje obrnilo na glavo – v boj za preživetje. “Nešteto ur sem čakal v vrsti za kruh, nehal sem šteti, kolikokrat sem menjal stvari za hrano in zdravila. Pogosto jemljem zdravila s pretečenim rokom, ker je bolje to kot nič, in prilagodil sem vsak vidik svojega preživetja okoli stisk, povezanih z življenjem v socialistični Venezueli.” Poleg tega skrbi še za mlajšega brata, ki zase ne more poskrbeti zaradi duševnega stanja.
Socializem počasi izničuje funkcionalni obstoj vseh vidikov življenja, od svobode govora do gospodarskih svoboščin, dostopa do zdravstvene oskrbe in do oskrbe z vodo. Vsak od teh strukturnih propadov – odsotnost zdravstvene oskrbe, valuta brez vrednosti, sistemska korupcija v vladi in vojski ter razširjena cenzura – je vplival nanj osebno, je dejal.
Želi opozoriti svet glede socializma
“Glede na to, da je socializem popularna tema v Ameriki in drugod, bi rad povedal, kakšna je dejanska realnost obstoja in preživetja v socialističnih državah. In želim si, da bi mnogi prebrali mojo zgodbo, ker bi jih rad opozoril zato, da moja zgodba ostane neka oddaljena zgodba in ne vaša realnost in izkušnja.”
Vsaka revolucija in socialistični ali komunistični režim potrebuje svoje velike voditelje in svoje mučenike. Venezuela ni izjema. Tako Chavez kot Maduro nista bila le “predsednika”. Madura so označili kot nekaj več, kot predsednika delavcev, voditelja zmag in sina Chaveza. Če vam vse to zveni bizarno – dobrodošli v socialistični Venezueli. Seveda to ni Severna Koreja, a tudi bolivarska revolucija rada “zlomi noge” in potem zahteva neskončno hvaležnost, ker ti je posodila denar za par zlomljenih bergel, je dejal. “Ja, dali so revnim zastonj stanovanja, a ti ljudje si ne lastijo teh stanovanj. Njihovi paketi hrane prebivalcem nudijo le malo količino hrane, in še to nekvalitetna živila, kot so star fižol, testenine, pokvarjeno mleko, olje ali tuna, in pričakujejo, da s tem nahraniš celo družino za en mesec, in ne želim, da to postane vaša usoda.”
Lana Božič