Si morete misliti, da je mogoče kolumni z naslovoma “Hčerka hoče postati čefurka, kako naj to preprečim” in “Zakaj čefurji ne rasfukajo Fužin?” najti v spletni obliki Dnevnika? Prav ste slišali. Avtor “strokovno” podkovanih kolumn je Goran Vojnović, ki velja za tipičnega predstavnika sodobne “kulturne” levice – intelektualno šibek in brez prave identitete. Marsikdo, ki si bo vzel čas in prebral Vojnovićevi kolumni, bo kaj kmalu sklenil, da je kvaliteta tajkunskega Dnevnika pričela strmo padati.
Vojnović je pod naslovom “Hčerka hoče postati čefurka, kako naj to preprečim” uvodoma zapisal, da je pred časom na internetu zasledil pismo obupane mame, ki se je razpisala o tem, da je obupana, ker si je njena hčerka ob vstopu v prvi letnik srednje šole našla družbo “od dol”, ob tem pa pričela prevzemati navade in stil oblačenja teh novih prijateljev. Poleg tega, da je začela poslušati turbofolk, je pričela izgovarjati veliko južnjaških besed in celo dobila njihovo ime. Vojnović je komentiral, da se mu je obupana mama hipoma zasmilila, saj ga je spomnila na njegovo lastno mamo.
Ob tem je razložil, da si je njegova mati želela, da bi se vpisal na Center strokovnih šol (Teksas) ali na fužinsko Srednjo šolo za gostinstvo in turizem, a je sam ni uslišal in se je vpisal na gimnazijo Bežigrad, ki jo obiskujejo otroci iz Prul, Murgel in Trnovega. Pričel je prevzemati navade svojih novih sošolcev in začel poslušati Nirvano in Pearl Jam. “Kako to bolano govoriš! se je zadrla vsakič, ko sem izgovoril njej nerazumljivo slovensko besedo ali ko sem pravilno uporabil rodilnik in dvojino.” Vojnović je izpostavil, da je bil imun na mamine monologe o pomenu bosanske kulture, mama pa ga je prepričevala, da ne more biti Slovenec. Iz obupa je celo napisala pismo z naslovom “Sin mi hoće postat Janez, kako da to sprijećim”.
Vse za obstoj male Jugoslavije v Sloveniji
V kolumni z naslovom “Zakaj čefurji ne rasfukajo Fužin?” je med drugim izrazil prepričanje, da je glede fužinskih čefurjev končno dojel, da bi bilo res stokrat bolje, če bi dobili “pošizitis”, si dali rute okrog glave, oropali Sadje zelenjavo, zažgali kiosk na Preglovcu, tri dni delali kaos – kot pa da postanejo Slovenci. Poleg tega je v Dnevniku tudi objavljeno: “Ker, če čefurji ratajo Slovenci, bodo Fužine ratale Slovenske Konjice. Cel svet bo ratal Slovenske Konjice. In to je samo drugo ime za konec sveta.” Iz tega je nedvomno mogoče sklepati, da Vojnović, podobno kot preostala levičarska “srenja”, zagovarja obstoj male Jugoslavije v Sloveniji.
Med drugim Vojnović izpostavlja, da je glavna naloga politike v zvezi z migranti odpravljati strah pred njimi. Po njegovo niso pomembni vzroki, o katerih se sploh ne sprašuje, niti ne vidi posledic, ki jih nenadzorovane migracije v obliki terorizma, neredov in množičnih posilstev prinašajo v Evropo. Zanj je poglavitna naloga evropske in slovenske politike, kako odpraviti “strah” pri ljudeh: “Namesto da bi (politika) razmišljala o tem, da je večji problem od vseh beguncev prav atmosfera strahu, v kateri se ustvarja sovraštvo in nestrpnost …” Odprtost do migracij je nedvomno povezana s pomanjkanjem nacionalne identitete. Težko je razumeti, kako lahko Vojnović zgled za Evropo vidi v mešanih ZDA in Franciji, ob tem pa “pozablja” omeniti, s kakšnimi problemi se soočajo Francija, Nemčija in skandinavske države, ki so migrantom na široko odprle vrata.
Si mar res kdo v Sloveniji želi nastanka muslimanskih getov in pogostih terorističnih napadov na slovenskih tleh? Človek se vpraša po zdravi pameti kalibra levičarjev, kot je Vojnović, ki s podporo Golobičevega prijatelja in tajkuna Bojana Petana, odgovornega urednika Mirana Lesjaka, namestnika odgovornega urednika Darijana Koširja in pomočnice odgovornega urednika Tatjane Tanackovič objavljajo tovrstne kolumne in le-te “prodajajo” kot nekakšne modrosti. Žalostno je, da v naši državi domoljubje predstavlja problem, vzdrževanje obstoja male Jugoslavije v Sloveniji pa sprejemljivo in zaželeno.
H. M.