„Prvotno so sodne komisije določale odškodnine za nacionalizirana podjetja tako visoko, kot da bi bil namen nacionalizacije kupovanje vsakega posameznega dela stroja, stavbe itd. nacionaliziranega podjetja na prostem trgu. (…) Cenilci so nacionalizacijo podcenjevali. (…) Bila je prava katastrofa, ko smo odkrili, da je okrožno sodišče v Ljubljani že izdalo šest (6) odločb o odškodninah, ki pa niso bile računane v duhu planskega oziroma socialističnega gospodarstva,“ je pred 70 leti zvezni vladi v Beogradu poročal France Popit, takratni generalni sekretar republiške vlade.
Zadnje dni se precej govori o vili Socialnih demokratov (SD), ki je do nje prišla tako, da je bila po osamosvojitvi sklenjena menjalna pogodba s parlamentom, ki je potreboval stavbo na Tomšičevi ulici, v kateri je prej imela svoje prostore partija. A vila SD ima velik madež, saj je bila po II. svetovni vojni zaplenjena judovskemu trgovcu, ki je z družino umrl v nemškem taborišču. Pravzaprav imajo madež vse stavbe in podjetja, ki so jih po vojni zaplenili komunisti – bodisi so jih dobesedno ukradli, bodisi so za lastnike naračunali sramotno nizke odškodnine. Nekaj odškodnin so komunisti namreč morali izplačati. Ne zato, ker bi bili tako ljubeznivi, ampak zaradi mednarodne javnosti, kateri so hoteli pokazati, da je Jugoslavija demokratična in pravna država. To je zgodba o dveh ključnih dokumentih, starih natanko 70 let, ki sta bila podlaga za „končno rešitev ostankov kapitalizma“.
Predsedniki okrožnih sodišč dobili posebna navodila
Prvi dokument so Navodila predsednikom okrožnih sodišč za ocenitev vrednosti in ugotavljanje odškodnine nacionaliziranih podjetij, drugi dokument pa pismo Franceta Popita predsedstvu zvezne vlade o tem, kako je partija v Sloveniji premeteno plenila premoženje bogatim posameznikom. V navodilih so najprej splošne določbe, ki „neodvisnemu“ sodstvu razlagajo (beri: nalagajo), kako naj se ovrednoti premoženje kapitalistov. “Načelo ugotavljanja čistih aktiv nacionaliziranega podjetja mora biti, da nacionaliziranih podjetij ne kupujemo od bivših lastnikov, temveč izvajamo nacionalizacijo v duhu ekspropriacije in da priznavamo odškodnino v toliko, v kolikor je to v skladu z našim družbenim in gospodarskim razvijem,” je zapisano v prvem odstavku.
In naprej: “Pri cenitvah strokovne komisije v nobenem primeru ne smejo tolmačiti dejanske prometne vrednosti s stališča svobodnega blagovnega prometa, kakor je to v kapitalizmu, temveč s stališča kontroliranega trga. (…) Praviloma pa naj bo ugotovljena dejanska prometna vrednost pod konkretno koristno vrednostjo.”
Za konec pa še: “Pri terjatvah in obveznostih se morajo strokovne komisije držati načela, da se vzamejo v aktivo samo one terjatve, ki jih bo država lahko s 100-odstotno gotovostjo izterjala, upoštevajo pa se vse obveznosti, ki se ne prevalijo na bivše lastnike, četudi dvomljive, pa pripomorejo k znižanju čistih aktiv.”
Ta navodila predsednikom okrožnih sodišč tudi natančno navajajo, kako morajo „strokovnjaki“ ceniti premoženje. Tako morajo pri zemljiščih upoštevati prvoaprilsko ceno iz leta 1941, toda brez diferencialne rente. Posebna zgodba so tovarniške zgradbe in upravna poslopja, kjer je morala biti osnovna vrednost zgradbe iz leta 1939, povečana za 30 odstotkov. Toda cenilci so po navodilih dolžni upoštevati vse možne odpise do takrat, ko je država prevzela podjetje. “Pri odpisih naj strokovne komisije vzamejo maksimalno gornjo mejo dovoljenih odpisnih stopenj,” je zapisano.
Podobno je pri strojih in opremi, zanimiva pa je določba za orodje in inventar, kjer je “treba upoštevati visoke odpisne stopnje”, saj so navadno kapitalisti vse stroške in nabavo orodja, modelov in inventarja prevaljevali na proizvodne stroške in bo zaradi tega strokovna komisija lahko v mnogih primerih ocenila te investicije z vrednostjo starega materiala. “Če pa ima kapitalist kaj gotovine”, je zapisano v navodilih, se mu jo “pusti do maksimalnega zneska Din 60.000”. Ostalo se zapleni.
Popit v drugem dokumentu opisuje, kako so se navodila obnesla v Sloveniji
Drugi dokument je pismo Popita zvezni vladi, v katerem opisuje, kako so se ta navodila obnesla v Sloveniji. “Prvotno so sodne komisije določale odškodnine za nacionalizirana podjetja tako visoko, kot da bi bil namen nacionalizacije kupovanje vsakega posameznega dela stroja, stavbe itd. nacionaliziranega podjetja na prostem trgu,” je zapisal. Po njegovo so cenilci nacionalizacijo podcenjevali, “računajoč, da gre itak le za odškodnino v obveznicah, katere eventualno sploh ne bo treba plačati državi”. Kot je še zapisal, je bila prava katastrofa, ko so odkrili, da je okrožno sodišče v Ljubljani že izdalo šest odločb o odškodninah, ki pa niso bile računane v duhu planskega oziroma socialističnega gospodarstva.
Na terenu prihajalo “do napak”
Ker je prihajalo na terenu “do napak” in ker so cenilci ocenjevali premoženje kapitalistov še vedno previsoko, je bila 15. maja 1948 ustanovljena posebna komisija, ki ji je bilo naloženo, “da odpravi vse dotedanje napake”. V tej komisiji so bili sekretar za politično koordinacijo PV LRS Boris Kocijančič (oče razvpitega športnega funkcionarja Janeza Kocijančiča), pomočnik javnega tožilca Hubert Repovž, inšpektor Ivo Doudan, načelnik organizacijskega oddelka in v. d. pravosodnega ministra Jože Goričar ter Štefan Šoba z ministrstva za industrijo in rudarstvo.
Ta “strokovna” komisija je takoj sklicala sestanek s predsedniki okrožnih sodišč in jim ukazala, da morajo takoj ponovno oceniti vrednost nekaterih že nacionaliziranih podjetij in vrednost za vsako ceno znižati. Vse nove cenitve pa je po novem odobril minister za pravosodje.
V nadaljevanju pisma se France Popit pohvali, da so bile ponovne cenitve “izvršene pravilno in da določene odškodnine dosegajo ponekod jedva 1/10 od odškodnine, ki je bila določena po prvi cenitvi”. Sicer da delajo predsedniki okrožnih sodišč s polno paro, da bi “pregledali, v koliko bi se dalo posamezna nacionalizirana podjetja zapleniti radi kolaboracije bivših lastnikov”, je še zapisal Popit.
Jože Biščak