Že poleti 1941 so komunisti začeli s pobijanjem Slovencev, nato pa leta 1942 udarili z vso silo, saj je bilo umorjenih več sto Slovencev. Žrtve so bile mučene na okrutne načine, tudi z rezanjem pri živem telesu in z žganjem na ognju. Prav ukazi Borisa Kidriča so v obdobju med drugo svetovno vojno in po njej zahtevali življenja več tisoč ljudi, katerih trupla še vedno niso bila v celoti odkrita, njegovemu zgledu pa so sledili številni politkomisarji, kot je zloglasni politkomisar Mirko Novak – Fric, ki so se brez slabe vesti podpisovali pod marsikatero smrtno obsodbo, med drugim v Krimski jami, kjer so odkrili kosti še nerojenega otroka ter dveh otrok, starih komaj eno in približno dve leti.
Politkomisar Mirko Novak – Fric, ki je odločal o življenju in smrti na morišču Krimska jama, je bil stric pesnika, dramatika in prevajalca Borisa A. Novaka, ki je bil med prejemniki velike nagrade Prešernovega sklada 2018. Dokumenti so razkrili, da je ta izdal tudi ukaz za poboje vseh partizanov 3. februarja 1943, ki niso vedeli nič o komunizmu.
Želel 100-odstotno komunistični kader
Fric je želel, da se ugotovi, če partizani vedo, kaj je komunizem, kakšen je cilj komunizma in katere so svetovno znani komunistični voditelji, pri tem pa dodal, naj isto ravnanje velja tudi v primeru, če po naključju ugrabijo kakšnega Italijana ali Nemca. Poleg tega, da je poudaril pomen oblikovanja 100-odstotnega komunističnega kadra, je naročil, da je treba likvidacije obsojencev na smrt izvršiti v največji tajnosti. “Odgovorni ste za vsako dejanje, za katero bi morebiti javnost izvedela,” je še zapisal v opozorilo.
Očitno je politkomisar Fric zvesto sledil Deklaraciji Centralnega komiteja Komunistične partije Slovenije (KPS), pod katero se je podpisal eden najhujših zločincev v času komunizma Boris Kidrič. V tej je bilo poudarjeno, da je politični položaj takšen, da je napočil čas za izvrševanje socialistične revolucije, pri čemer je podano prepričanje Centralnega komiteja, da obstaja globok prepad med KPS, liberalci, krščanskimi socialisti in ostalimi politično usmerjenimi elementi v OF. Ob tem je izrazil zavedanje, da je treba na predvečer revolucije prenehati z vsako skupnostjo z meščanskimi elementi v OF, ker so to izključno samo protirevolucionarci in elementi, ki so iz koristoljubja prodali svoje prepričanje, in stremijo za gospodarstvom v novi kapitalistični državi ter nimajo nobenega razumevanja za delovni svet.
Ravnal se je po šestnajstih Kidričevih zapovedih komunizma
Ob tem so bili podani nepreklicni ukrepi, ki so naj bi bili potrebni za zmagovito izvedeno revolucijo. Med temi so bili: Potrebna je likvidacija vseh voditeljev v OF, ki pripadajo kakšni meščanski smeri, veleposestnikov, kapitalistov, industrialcev, kulakov, vseh voditeljev in funkcionarjev meščanskih strank, ki niso na delu v OF ali pri NOV, vseh voditeljev bele in plave garde, SS-ovcov, gestapovcov, intelektualcev, študentov, kavarniških “političarjev” in vseh duhovnikov, ki so se izjasnili proti delavstvu. Odrejeno je bilo, da je treba zapreti vse duhovnike in nekdanje jugoslovanske oficirje, tudi tiste, ki so pri NOV, pri tem pa so morale cerkve ostati zaprte. Prisiliti je bilo treba vsa vojaška odposlanstva kapitalističnih držav, ki se nahajajo pri NOV, da odpotujejo.
Tajno odpeljati in predati NOV je bilo treba vse osebe, ki so proti njihovem osvobodilnemu boju, likvidirati pa v primeru, če to zahtevata situacija ali zunanji položaj. Ob tem niso smeli več izhajati meščanski časopisi, odvzeti je bilo treba tudi radie. Odrejeno je bilo, da morajo biti nemudoma vsi javni uradi in vse življenjsko pomembne ustanove kakor tudi prometna središča pokriti z oddelki NOV. Ukrepi so morali biti izvedeni na dan, ki je bil določen za to, likvidacije pa so bile v pristojnosti posebnih oddelkov partije.
Propaganda predstavljala učinkovito orodje komunističnih veljakov
Komunistični veljaki v Osvobodilni fronti so izkoristili prav vsa propagandna sredstva, da bi “trdovratne” slovenske ljudske množice z njimi pridobili za “narodno-osvobodilno gibanje”. Za vsako politično skupino in usmerjenost so pripravili nova gesla in izkoriščali vse trenutke, ki bi jim pri tem lahko koristili.
V začetku so zganjali silovit hrušč s slovensko narodno zavednostjo, z nacionalizmom, s frazo o osvoboditvi, združitvi in samoodločbi slovenskega naroda. Toda prav tedaj, ko je ta “nacionalistična” propaganda Osvobodilne fronte najbolj cvetela, je Kidrič, tajnik Komunistične partije in tajnik Izvršnega odbora Osvobodilne fronte, na konferenci partije v mesecu juliju 1942 s poudarkom izjavljal: “Istočasno poudarjamo internacionalizem in se borimo proti šovinistom reakcije.” “Šovinisti reakcije” so bili za Kidriča in vodstvo slovenske Osvobodilne fronte vsi ljudje, ki so proti internacionalizmu poudarjali načelo slovenstva, načelo pravega nacionalizma.
N. Ž.