Tako poteka vsakdan prostovoljcev, ki na bojnem polju tvegajo svoja življenja, da bi pomagali drugim

Datum:

“Ko ljudje sedijo več kot teden dni brez svetlobe, interneta ali novic, pridejo ven in nas vprašajo, “ali je Kijev še vedno naš, ” in mi jih pomirimo, da je in da je vse dobro, glejte, kruha smo vam prinesli”, so bile besede enega od prostovoljcev, ki vsakodnevno rešujejo življenja Ukrajincev, žrtve ruske agresije, in skrbijo zanje. Raziskovalni ukrajinski novinar je en dan preživel s skupino prostovoljcev, ki so od začetka invazije evakuirali več kot 250 civilistov, po besedah novinarja Igorja Kossova pa so jih le v tistem dnevu evakuirali sedem.

Raziskovalni novinar in urednik pri Kyiv Independent Igor Kossov je v luči pristnega raziskovanja v svojem delu en dan preživel na “bojnem polju” z majhno skupino prostovoljcev, ki ljudem pomagajo pri izhodu iz nekaterih najnevarnejših območij zunaj Kijeva. V svojih letih izkušenj je pred tem pokrival konflikte na Bližnjem vzhodu, preiskoval korupcijo v Ukrajini in okoljsko škodo, ki jo je povzročil človek v jugovzhodni Aziji. Dogajanje v zapisu se je odvijalo v Irpinu in vasi Stojanka, ki sta še vedno pod kijevsko oblastjo.

Za prostovoljstvo so se odločili ne glede na tveganja
Zgodba novinarja se začne s pojasnilom, da je Oleksandra spoznal med spremljanjem evakuacije na prehodu reke Irpin, ki je bila nujna glede na padajoče minomete s strani Rusov. Oleksandr je Igorja prosil za pomoč, saj je bil eden od sopotnikov ranjen, pomagal pa mu je tudi pri prenašanju trupel svojih znancev, civilistov iz vasi Stojanka. Oleksandr je bil civilni prostovoljec, ki ga je teritorialna obramba uvrstila na čakalni seznam, vendar je bilo to v neskladju z njegovo naravo, zato se je samovoljno odločil, da ponudi pomoč tistim, ki jo potrebujejo brez poziva. Po Oleksandrovi oceni so od začetka invazije uspeli evakuirati več kot 250 civilistov. Oleksandr in njegov prijatelj Andrii sta že tedne sodelovala pri evakuaciji ljudi na vojna območja izven Kijeva in dobavljala kritične zaloge, med drugim pa pomagata tudi pri dostavi napajalnih bank, zdravil, rešujeta hišne ljubljenčke ali prinašata trupla. Ko ljudje po več dnevih pridejo iz zaklonišč, sta onadva tista, ki jim povesta, da je mesto še vedno “njihovo”. Novinar se jima je pridružil na eni od njunih dnevnih misij, popolna identiteta prostovoljcev pa je zaradi njihove lastne varnosti ostala skrivnost.

Evakuacija iz Irpina (Foto: epa)

Nikogar ne pustijo za sabo, niti ljubljenčkov
S kombijem so se tako podali po Irino, ki je morala evakuirati svoje pse z obrobja Irpina. Novinarja je presenetilo število psov na ulicah med vojnim stanjem, pa ne le običajnih psov, ampak veličastnih pasem, ki so tako kot ljudje brezglavo iskali zavetje pred napadi. Marsikdo od lastnikov ne glede na bombardiranje ali obstreljevanje ni želel zapustiti svojega doma brez svojih ljubljenčkov in tukaj je vstopil Oleksander, ki se je trdno odločil, da bodo evakuirali vse in za sabo ne bodo pustili nikogar. Irina je bila ena izmed lastnic, ki je bila odločena, da za sabo ne bo pustila svojih velikih španskih mastifov, zaradi katerih so morali pot prevoziti kar dvakrat, s seboj pa je vzela tudi tri vreče pasje hrane, ki naj bi bile po besedah novinarja “pol velikosti njegovega telesa”.

V iskanju trupel za dostojni pokop se odpravljajo na različne, zelo tvegane lokacije
Prostovoljca sta se dobro zavedala svojega tveganja, zato noben njun korak ni bil vnaprej skrbno preračunan, stalno pa sta spremljala tudi razpoložljive obveščevalne informacije. Med prostovoljnim delom sta se spoprijateljila s polovico vojakov, ki so se vrteli po Irpinu, včasih pa sta ostrostrelskim in minometnim ekipam ponudila prevoz na določene lokacije. Večina vojakov in domačinov je bila pripravljena deliti kakšno informacijo v zameno za “Slava Ukrajini”,  kar je bilo sicer včasih v pomoč, včasih pa so se tudi zmotili.  Preden so se odločili, na katero lokacijo bodo odšli, sta prostovoljca stanje preračunljivo analizirala, vendar nobena analiza ne odvzame tveganja, saj naboji in minometi glede na pretekle dni pridejo zelo nepričakovano, tudi med in na civiliste. Ko so se ustavili v vasi Stojanka, so zagledali kombi, v katerem je umrl eden od Oleksandrovih znancev, prijatelj njegovega strica, ki so jih Rusi obstreljevali. Stričev prijatelj Arkadij je umrl na kraju samem nekaj dni po tem, ko mu je pomagal prečkati reko Irpin do njegovega zadnjega počivališča. Oleksandrov stric Dmitro je preživel in je na varnem v Kijevu. Novinar je eno izmed cest opisal kot polno znakov mračne žetve Rusov, vendar na trupla niso naleteli. V iskanju so se odpravili globlje v vas, medtem ko mu je Oleksander svetoval, naj glavo drži navzdol, ko so se srečali s psi, ki so delovali mirno. Naleteli so na zapuščeno kontrolno točko, edino truplo, ki so ga našli, pa je bilo truplo moškega z odluščeno kožo in raztrganimi prsmi. Njihova misija je bila neuspešna, upali pa so, da je domačinom uspelo pokopati ženske, ki so jih iskali, preden so psi prišli tudi do njih.

Vsi si želijo pomagati vsem, vendar včasih ne prispejo pravočasno
Oleksandr, ki je sicer  IT-podjetnik, se je za prostovoljstvo odločil že leta 2014, ko je Rusija napadla lugansko in doneško oblast ter si priključila Krim. Tokrat se je za to ponovno odločil, ko so njegovo ženo tri dni po začetku invazije ustrelili in ranili, medtem ko je bila ujetnica v Hostomelu. Rusi so streljali tudi na avtomobile, ki so imele za zaščito na oknih zalepljen napis “otroci”, pa so kjub temu streljali.

Avto v mestu Stojanka izven Kijeva. Kljub papirnatemu znaku z napisom “otroci” so Rusi streljali (Foto: Twitter)

Oleksandr je bil že takrat edini, ki si je upal oditi v center napada, saj nihče drug ni zbral poguma za to, to dejanje pa je njun odnos z bivšo ženo še dodatno okrepilo. “Res sem se bal, vendar je nisem hotel izgubiti še drugič,” je dejal. Potem ko so jo rešili, je odšla v Italijo, kjer bivajo Aleksandrova sestra in nečaki. Izkušnja je spremenila njegov vrednostni sistem. Njegov prijatelj Andrii je lastnik turistične agencije, njuno poznanstvo pa sega v preteklost. Novinar je njun odnos opisal kot “uravnovešen”, saj je bil Andrii malce bolj drzen, Oleksander pa bolj “miren”. Glede na visoko število evakuiranih ljudi in ljubljenčkov sta skupaj dobro delovala. Povedala sta, da si vsi ljudje želijo pomagati vsem, vendar večkrat ne uspejo priti pravočasno do vseh. Od začetka svojega dela naj bi skupaj z ostalimi evakuirali več kot 30 trupel, ki so jim želeli omogočiti tudi dostojni pokop. Irpin in vas Stojanka sta bili v času poročanja hudo poškodovana, novinar je stanje opisal, da so številne zgradbe poškodovane, vdrte, povsod so bila razbita okna, medtem ko so počrneli ostanki ruskega tanka blokirali polovico ceste. “Hitro se navadiš, kako stvari so,” je razmišljal Oleksandr. »Postane normalno (zelo hitro). Toda ko stopiš nazaj in pogledaš s svežim očesom …”

Starejši so več dni brez elektrike in drugih povezav, odrezani od sveta. (Foto: epa)

Starejši, ki so odrezani od svoje družine, se težje spopadajo z vsem
Misijo so nadaljevali z reševanjem živih, ki so od začetka vojne odrezani od svoje družine, brez električne energije ali internetne povezave. Problem je predvsem pri starejših, ki se težje spopadajo s samoto in stresom. Skupaj so prišli do gospe Tetiane, ki se jih je s solzami v očeh razveselila. S svojo družino se ni slišala več dni, zato poskusijo poklicati njenega sina, vendar neuspešno. Priklicati pa uspejo njeno vnukinjo, od katere izve, da je tudi njen sin na varnem. Vnukinji Katji so povedali, da so prostovoljci in da bodo njeno babico evakuirali v Kijev in jo dali na vlak za Lvov. Medtem ko so nosili Tetianine stvari v kombi, je Oleksander pripovedoval o eni žalostni izkušnji, ko so Rusi brez razloga ustrelili žensko na cesti, ki se je vozila stran od vojske in se ni hotela ustaviti.

Do uspešne evakuacije
Ko so se želeli odpeljati, se motor na kombiju ni zagnal in glede na to, da pešačenje s starejšo gospo do prehoda ni bilo realno, so se odločili, da odidejo do ene od sosednjih hiš, dokler Andrii ne uspe usposobiti kombija. V svoj dom jih je sprejel starejši par, ki ni želel oditi. Razlog za to naj bi bile domače živali, ki sta jih imela doma. Pa vendar je novinar v nadaljevanju povedal, da je naletel na veliko zgodb, ko ljudje nočejo oditi, potem pa vidijo svoje sosede, ko odhajajo, in tudi sami zberejo pogum. Andrii je v tem času uspel popraviti kombi, zato so se odpravili naprej. Do prihoda na most pa jih je čakalo neprijetno presenečenje, saj so jih pričakali piski, ki so oznanjali minomete, ki so se jim k sreči uspeli izogniti. Ob bližanju policijske ure se je tudi njihovo potovanje bližalo koncu, prispeli so na most in sledila je evakuacija. Tam so se tudi poslovili, Oleksandr in Andrri sta ostala na nasprotni strani in se odpravila naprej v reševanje življenj, medtem ko je novinar varno prečkal reko in se vrnil v Kijev.

“Vojna je vedno predstavitev najslabšega, kar človeštvo lahko ponudi. Opustošenje Harkova in Mariupolja, pokol v Buči, Irpinu in Hostomelu so pokazali, česa je sposobna ruska vojska, še posebej, če ji poveljuje človek, v žilah mu teče ledeniški strup, ki bi se okronal za ruskega cesarja ali reda deset tisoče moških, ki bodo poskušali umreti,” je ob koncu potovanja zapisal novinar, ki je hkrati izrazil hvaležnost do dobrih ljudi, ki ljudem vlivajo upanje.

Tanja Brkić

Sorodno

Zadnji prispevki

Američani delajo več kot “neambiciozni” Evropejci

Evropejci so manj ambiciozni in ne delajo tako trdo...

Največ denarja iz medijskega sklada za Odlazkove medije

Ministrstvo za kulturo je pod vodstvom Aste Vrečko iz...

Tragedija v Staršah, umrl je 14-letnik

V Staršah žalujejo. 14-letni voznik motornega kolesa je izgubil...