Predlog nove strategije o zunanji politiki bo po besedah avtorjev strategije Slovenijo vrnil v jedro Evropske unije, slovenska zunanja politika pa bo postala feministična. Tako je pred posvetom diplomatov povedal veleposlanik Iztok Mirošič, eden od pripravljavcev strategije. Kritiko napovedi “preusmeritve” k jedrnim državam EU je že pred časom za naš medij podal nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel, ki je razložil, da “francosko-nemški vlak v Slovenijo še ni pripeljal”, Slovenija pa je po svoji geografski umeščenosti srednjeevropska država, ki ima več skupnih interesov z ostalimi državami iz regije kot z eno ali drugo državo, ki tvorita jedrno Evropo.
Nova strategija bo sicer vsebovala še nekatere druge spremembe. Načrtovana je sprememba imena zunanjega ministrstva, ki se bo odslej imenovala Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve. Slovenija bo svoj strateški fokus usmerila v Sredozemlje, ki zaradi “deglobalizacije”, kot so se izrazili, in “razpada dobavnih verig” postaja novo igrišče strateških interesov držav.
Napovedana preusmeritev je nenavadna iz več vidikov. Za začetek se lahko zastavi vprašanje, kaj tovrstna preusmeritev sploh pomeni. Strategija navaja, da naj bi bil temelj tega dosledno spoštovanje vladavine prava. Dosledno spoštovanje vladavine prava ne more biti temelj zunanjepolitične usmeritev, saj gre po naravi stvari za notranjepolitično temo. Ta bi si v resnici zaslužila več pozornosti. Podatki Evropskega sodišča za človekove pravice jasno kažejo, da je Slovenija ena izmed držav z najmanj učinkovitim pravosodnim sistemom v regiji, za nameček pa tudi z najbolj krivičnim. Po količini sodb, ki so na ESČP padle zaradi kršenja človekovih pravic s strani slovenskih sodišč, je eno najštevilčnejših v Evropi. Seveda je jasno, da nova zunanjepolitična strategija ne naslavlja tega problema. “Vladavina prava” se v Sloveniji pogosto zlorablja za politične obračune slovenskega sodnega sistema z demokratično opozicijo. Primer Patria je bil le eden od “v nebo vpijočih”.
Dosledno spoštovanje vladavine prava kot temelja slovenskega zunanjepolitičnega obrata k “jedru Evrope” deluje še toliko bolj nesmiselno, ko upoštevamo, da ima slovenski pravosodni sistem bogato zgodovino sodelovanja s pravosodnim sistemom Ruske federacije, ki slovi po masovnem kršenju človekovih pravic. Spomnimo le na obisk slovenskega državnega tožilca Draga Škete v Moskvi ob 300-letnici ruskega tožilstva. Šketa je odpotoval v Rusijo le mesec dni, preden se je začela brutalna agresija na Ukrajino.
Brezpomenska deklaracija
Napovedani zunanjepolitični obrat k “jedrni Evropi” je brezpomenski iz dveh razlogov. Prvič, ker je Slovenija že sedaj orientirana proti omenjenima državama. Posebej z Nemčijo nas družijo močne gospodarske in politične vezi. Tudi s Francijo intenzivno gospodarsko sodelujemo (beri: Revoz). Drugič, tovrstni napovedani preobrati (ki to v resnici niso) bi morali imeti napovedane merljive cilje in učinke. O teh ministrica za zunanje zadeve zaenkrat še ni govorila, je pa na novinarski konferenci povedala, da se bo Slovenija posvetila tudi ustvarjanju diplomatskih vezi z afriškimi in karibskimi državami, med drugim naj bi se napovedovalo odprtje veleposlaništva v Adis Abebi.
Strateška umestitev Slovenije
O tem, kaj pomeni obrat Slovenije k jedrni Evrop, lahko torej le špekuliramo. Ena izmed pomembnih dilem, s katerimi se bo Evropska unija soočila v prihodnosti, bodo spremembe načina odločanja o skupni zunanji politiki EU, ki za resnejše poteze še vedno potrebuje soglasje vseh držav članic Evropske unije. Nemški kancler Olaf Scholz je že pred časom napovedal poskus sprememb na tem področju, da bi lahko prišlo zaradi večje učinkovitosti delovanja EU tudi do odločanja na podlagi večinskega glasovanja. Takšen razvoj dogodkov bi lahko bil za slovensko zunanjo politiko usoden. “Gre za reformo EU, ki si jo oni predstavljajo kot enotno državo. Začetek tega je vprašanje večinskega odločanja v Evropskem svetu. Glede važnih zadev je doslej veljalo, da je potrebno soglasje za zunanje politične odločitve. Če bi se na tem področju slučajno uveljavilo večinsko odločanje, potem to pomeni, da Slovenije ne bo imela posebne vloge, tako rekoč nobene besede,” je pred časom za nas komentiral Rupel.
Po drugi strani ima Slovenija s srednjeevropskimi državami številne skupne interese. “Stvar je zelo preprosta. Slovenija je srednjeevropska država. Njeni nacionalni interesi so zelo podobni interesom Češke, Slovaške, Poljske, Madžarske in Baltskih držav. Mi smo na to obsojeni, hočemo ali nočemo. Z drugimi srednjeevropskimi državami nas gotovo zbližuje ravno to, da smo takšni kot oni. Tudi naša gospodarstva imajo zelo podobne probleme,” meni nekdanji zunanji minister. O tej preprosti realnosti priča tudi zadnji obisk madžarskega predsednika v Sloveniji. Viktor Orbán in Robert Golob sta se nazadnje sestala na slovesnosti ob zaključku izgradnje in začetku rednega obratovanja električnega daljnovoda Cirkovce-Pince.
Usmeritev proti Balkanu, Afriki in Karibom
Če nam, kot smo ugotovili doslej, deklarativne napovedi usmeritev ne povedo prav veliko, zato pa je toliko bolj poveden seznam bilateralnih srečanj ministrice. Ta je od začetka svojega mandata izvedla prek 100 bilateralnih srečanj, od katerih so bila le tri srečanja s predstavniki jedrnih držav. Eno srečanje z zunanjo ministrico Francije Catherine Colonna in dve srečanji z zunanjo ministrico Nemčije Annaleno Baerbock. Če smo radodarni in k jedrnim državam (Franciji, Nemčiji in Italiji) prištejemo še Luksemburg, Avstrijo, Belgijo in Dansko, je bilo srečanj s predstavniki jedrnih držav nekoliko več. Štirikrat se je namreč srečala z avstrijskim zunanjim ministrom Alexandrom Schallenbergom, po enkrat z luksemburškim zunanjim ministrom Jeanom Asselbornom, belgijsko zunanjo ministrico Hadjo Lahib in danskim zunanjim ministrom Jeppejem Kofodom.
Pod črto, zunanjepolitično usmeritev držav določajo predvsem dejanja držav, ne njihove deklarativne napovedi. Obrata k jedrni Evropi sodeč po javno dosegljivih podatkih zaenkrat še ni opaziti, je pa bilo zato toliko opaznejši zunanjepolitični obrat k Balkanu in državam v razvoju oz. ali državam t. i. globalnega juga.
Pozorni opazovalec prav tako ne spregleda, da se ministrica še ni sestala s predstavnikom ali predstavnico sosednje Italije. Morda zato, ker je njen strankarski kolega Boštjan Nemec, danes evropski poslanec, ob izvolitvi Melonijeve namigoval, da je ta fašistka?! Več o tem lahko preberete – TUKAJ.
Gal Kovač