V kratkem umetniškem performansu Jaše Jenulla smo lahko spoznali vse njegove osupljive talente: od objemanja ljubljanskega asfalta, pasjega žretja, neuspešne poskuse petja, ki bolj spominja na tekmovanje razglašenih srak, nadlegovanja mimoidočih in čudaške akrobacije, za katere zares ni jasno, kaj naj bi simbolizirale. To je hkrati tista kultura, ki jo financiramo davkoplačevalci.
Režimski režiser in “rejec” pujse Pepe Jaša Jenull, ki je zaslovel šele kot neuradni vodja politkolesarskih “mitingov resnice”, saj mu na gledališkem področju očitno ne gre, je v preteklosti že postregel z bogatim tragikomičnim programom. Na enem izmed posnetkov njegovih spektaklov lahko vidimo, kako našemljen v angela ljubkuje umazan ljubljanski asfalt. Naslednji kader prikazuje, kako se trije angeli, režimski režiser se nahaja v sredini v spodnjem perilu, kot na kakšni modni pisti sprehajajo po Ljubljanskih ulicah, med njimi samo tovariš Jaša nosi dolge bele “gate”. Ob tem spuščajo strašljive zvoke, nekakšno volčje tuljenje. Človek ima občutek, da ni v civilizaciji, ampak se je ponoči izgubil v Kočevskem Rogu.
Na mimoidoče to zagotovo deluje vsaj strašljivo, če ne celo odvajalno, vendar sami dajejo vtis, da so neizmerno zabavni in da je njihov spektakel inteligenčni presežek. Še bolj zabavni pa so, ko v divjih ritmih klasične glasbe z ritkami poplesavajo na cvetličnih loncih. Vsi po vrsti tudi nosijo bele perutničke, ki pa za letenje niso ravno najbolj funkcionalne, zato bi z njimi prej kot v nebesih lahko pristali kvečjemu v kakšnem kurniku. Ob belokranjskih in drugih melodijah, na primer tisti “Mili bože, aj sam lepa” izvajajo tudi številne druge “akrobacije”, ki pa jih razumejo predvsem oni sami in nihče drug ter vztrajno nadlegujejo mimoidoče, ovohavajo hrano, plešejo okoli bogato obloženih miz in pijančujejo. Med njimi gre opaziti tudi močno medsebojno naklonjenost, v kateri bi marsikdo prepoznal elemente seksualne privlačnosti. Posebej simpatično je tudi Jenullovo bedasto režanje, ko s svojimi cenenimi forami zabava naključne ljudi.
“Sveta trojica” pa se preizkusi tudi v prepevanju, vendar bi se večina strinjala, da to ne sodi niti na kakšno domačo veselico, kaj šele v javni nastop. Zelo radi tudi plešejo kolo na pesem Vlada Kreslina Dekle moje pojdi z menoj, radi pa tudi zaigrajo na kitaro na “playback”, več kot to je zanje verjetno že pretežko, ob tem pa jih posebej navdušuje pesem Dan ljubezni, igranje psihopatov in moderne družinice, kjer vsi trije skupaj poganjajo otroški voziček in seveda kolesarjenje, kar tovariš Jaša zadnje čase kar pridno trenira na svojih mitingih ob petkih.
Jenull pa se je še posebej izkazal, ko se je poživalil s tem, ko je pokazal, da zna po pasje žreti s pladnja. Res osupljivo. S tem je očitno samo pokazal, da ne spada k nebeški, ampak prej kakšni ptujski perutnini. Tovariš “petelin”, pardon Jaša, pa se je vživel tudi v baletnega mojstra, morda celo ne bi “pogrnil” na izpitu. Zares osupljivo je bilo to njegovo poulično zvijanje, s katerim si je prislužil celo manjšo publiko zdolgočasenih upokojencev. Vsi trije pa so zaigrali tudi nekakšen glasbeni spektakel s stoli, ki ni bil ničemur podoben, ob tem pa krilili z rokami po zraku.
Nedavno pa je v Ljubljani potekal drugi shod kulturnikov. Po trditvah RTV Slovenija naj bi se jih zbralo okoli 500, po videu sodeč je radodarno reči, da jih je bilo preko sto. Zbrani kulturniki so se odpravili na sprehod po Ljubljani, ki so ga zaključili s smetenjem in razgrajanjem pred Ministrstvom za kulturo. Zahteve kulturnikov pred ministrstvom je zasenčilo njihovo obnašanje, ki bi ga lahko opisali kot polno obscenosti, nesnage in perverznosti. Mar je to res slovenska kultura, ki jo je vredno financirati?
Domen Mezeg