“Ko sem dal skozi vse te različne hrane, droge, ženske, pa druge užitke, sem začel opažati ljudi. Opazil sem, da tam, kjer je najtežje, lahko živijo ljudje, ki se tvojega srca najbolj dotaknejo. Tam, kjer je največja tema, se zvezde najbolj vidijo. To se me je najbolj dotaknilo,” opiše in svoj prehod iz avanturista v humanista razloži Tomo Križnar, ki je v zadnjih tednih spet razburjal slovensko javnost.
Tomo Križnar je človek, ki je svoj svet našel v Afriki, natančneje v Južnem Sudanu, med Nubskimi gorami, v plemenu Nuba. O teh ljudeh govori s posebno iskrico v očeh. Njegove zgodbe so nenavadne, za njegova doživetja pa se zdi, da niso s tega sveta. O njih pripoveduje iskreno, iz srca ter popolnoma doživeto. Njegove roke in izrazi na obrazu povejo še več kot njegove besede. Lahko bi rekli, da živi v svojem svetu, a v njem živi z vsem srcem. Človek, ki ga je Slovenija že večkrat morala reševati iz zagat, kar ga na njegovi poti niti malo ne ustavlja. Na tej poti pa ga ne ustavlja niti njegova žena Bojana Pivk – Križnar. Celo več, pri tem ga podpira in se mu tudi pridruži. O njuni poti, reševanju iz Sudana ter situaciji v Afriki sta za Novo24TV spregovorila na svojem domu v Naklem.
Po svetu potujete že vse od 70. let prejšnjega stoletja. Kaj je prepričalo diplomiranega ekonomista in strojnega inženirja, da začne potovati po svetu?
Tomo: Tista prvinska potreba po razgledati se okoli svoje domačije, radovednost, kaj je za temi gorami, gmajnami, morji. Pa tudi čisto tisto, kar je gnalo naše daljne prednike iz vrste homo sapiens, ki so prišli iz Afrike pred 40, 50 tisoč leti in se naselili po celi zemlji. Povsod po svetu najdete isto vrsto ljudi.
Kdaj je potovanje preraslo turizem in se je začel aktivizem?
Tomo: Ko sem stopil na mino. Ko me je zabolelo. V bistvu je nisem iskal, najprej so me zanimale velike palače, cerkve, piramide, templji, največje naravne znamenitosti, kot so pragozdovi ob Amazonki, Himalaja, puščave, Sahara – tako sem nehote srečeval ljudi. Takrat še nisem bil tak strašen človekoljub, ampak ko sem dal vsa ta običajna zanimanja skozi, ki ženejo običajne popotnike. Ko sem dal skozi vse te različne hrane, droge, ženske, pa druge užitke, sem začel opažati ljudi. Opazil sem, da tam, kjer je najtežje, lahko živijo ljudje, ki se tvojega srca najbolj dotaknejo. Tam, kjer je največja tema, se zvezde najbolj vidijo. To se me je najbolj dotaknilo. Tako kot pred tednom dni v zaporu, protestantski pastor, ki je reševal ljudi pred pokoli leta nazaj v Džubi. Takrat je na stežaj odprl vrata svoje cerkve materam z otroki. Zdaj je že tri leta zaprt, saj ga preiskujejo, da naj bi sodeloval z uporniki. To je zadnji človek, ki me je res globoko ganil.
Kako izgleda življenje svetovnega popotnika in aktivista. Koliko mesecev na leto ste odsotni oziroma če bolje vprašam, koliko časa ste sploh doma?
Tomo: Odkar sva se midva z Bojano srečala, sem si sam dal največ dva meseca. Ker brez Bojane stvari ne tečejo in sem bolj ogrožen, kot če sem z njo. Če je Bojana zraven, me ne zaprejo, me ne mučijo, me ne zastrašujejo. Do zdaj me še niso v teh treh letih. Po navadi me vidijo kot princa Charlesa, njo pa kot princeso Diano. Če sam tam nekaj delaš in slikaš, si sumljiv. Če pa je z mano žena, pa mogoče celo zgledam kot normalen človek. Imam normalne potrebe.
Na svoja potovanja velikokrat vzamete tudi svojo ženo Bojano Pivk – Križnar, ki pa je tokrat odigrala eno vodilnih vlog pri reševanju Toma Križnarja iz sudanskega zapora. Po telefonu mi je gospod Križnar dejal, da brez vas ne gre več nikoli v tujino. Ga radi spremljate na poti? Kako pogosto greste z njim?
Bojana: Jaz grem, kot mi možnosti dopuščajo. Glede na to, da učim v osnovni šoli, je to seveda malo težje, a če je priložnost, seveda z veseljem. In kadar je sam na poti in mi pove, s kakšnimi ljudmi se srečuje in kaj je doživel ter to njihovo toploto in dobrosrčnost, ko mi to pripoveduje, se moram kar pošteno držati za mizo, da ne odidem in rečem: ”Nasvidenje šola, nasvidenje Slovenija.” Tako, da sem verjetno s tem vse povedala, kako rada grem.
Gospod Križnar, zdi se, da na vaših popotovanjih pogosto zaidete v težave z lokalnimi oblastmi. Kako pogosto greste kam ilegalno in brez ustreznih dokumentov?
Tomo: Če je le mogoče, dam cesarju, kar je cesarjevega in potem iščem, kar je všečno bogu in poskušam dati bogu še to, kar je treba. A v Afriki nasploh … Vsi glavni viri so pod vojaškim nadzorom. Ne samo nafta, ne samo minerali, ampak tudi voda. In predvsem ljudstva, ki jih hočejo opraviti, dobesedno izbrisati, so odveč in jih nihče več ne rabi, ker danes nimamo več sužnjev, ampak smo si razvili stroje. Ti stroji potrebujejo le še minerale za svoje sestavne dele in pa nafto za svoj pogon. Obiskati take ljudi, ki so margalizirani ali pa jih oblegajo … za njihove obiske je seveda nemogoče dobiti dokumente. Za obisk nubskih plemen je za Američane in Evropejce, ki jim želimo pomagati, nemogoče dobiti dovoljenje. Dovoljenje bi morala izdati islamsko fundamentalistična vojaška diktatura v Kartungi, a ti seveda ne želijo, da bi vam mi prinesli posnetke, ki jih sedaj vidite vsepovsod, v naših filmih, knjigah, na naših razstavah.
S tem seveda pritiskamo na slabo vest, saj tudi oni vedo, da ni prav pobijati črnih ljudi. V Koranu točno piše: Rdeč človek, Arabec, ni prav nič več vreden kot črni človek in črni človek ni prav nič več vreden kot Arabec. Oni, sploh pa če ljudje še niso pomuslimanjeni, vidijo v njih hudičeve otroke. V animistih pa vidijo hčere in sinove hudiča, ki jih je treba infiltrirati v islamsko vero ali pa ubiti. Nad njih prihajajo s Koranom v eni roki, v drugi roki pa z mečem oziroma zdaj s kalašnikom. To se vleče že vse, odkar so v Afriko prišli belci in Arabci. Oboji se skušamo okoristiti na tej zibelki človečnosti, od koder smo vsi prišli. Sedaj pa se vračamo tja z močnejšim orožjem in zmagujemo, kamorkoli pridemo. Afričani pa izgubijo. Tako je bilo že od začetka, ko so prihajali prvi pustolovci, ki so iskali izvir Nila.
Zmeraj so naši ”junaki” prišli s puškami, oni pa so se branili z loki, puščicami in kopji. Mi prihajamo tja bolj tehnično opremljeni, ni pa rečeno, da ti ljudje nimajo duha, srca, ljubezni, da se ne spoštujejo in da nimajo radi svojih otrok. Z drugimi besedami, da niso divjaki. Ti ljudje niso divjaki, ampak za to moraš v Afriki biti nekaj časa, da ti odpadejo te plašnice in rozasta očala ter da spregledaš, da so prav tako ljudje kot mi. V tistem trenutku se potem aktiviraš in nisi več turist.
Gospod Križnar, domov ste se vrnili s pomočjo diplomatskega posredovanja Slovenije. Kakšne bi bile možnosti za vašo vrnitev v domovino brez tega posredovanja? Kakšne bi bile vaše možnosti?
Tomo: Možnosti bi bile, da bi Bojana dosegla vplivne akterje, ki so vedno v ozadju, pa jih nikoli ne vidimo, ampak delujejo vsaj s tako močjo kot politiki. To so podjetniki, gospodarstveniki, ki delujejo na teh področjih v Afriki in seveda zato poznajo vladne ljudi tam. Tisti, ki hočejo tam delovati, morajo plačevati koncesije in dovoljenja, zato so ti ljudje včasih še bolj povezani kot pa te enklave zahodne politike. Ti ljudje gredo lahko do najmočnejših poglavarjev in osebnosti. Že takrat v Darfurju so se nekateri aktivirali, a so za to seveda zahtevali denar. Leta 2006 so zame želeli 50 tisoč mark.
Bojana: Čeprav moram tu povedati, da so bile nitke že povezane s temi podjetniki in da tokrat nihče ni omenjal nikakršnega denarja. Vsi so bili v trenutku pripravljeni pomagati – mislim, da je Tomo v tem času dokazal, za kaj se bori, kaj je tisto bistvo in da se vsak v podzavesti zaveda, da je to, kar počne, prav. Mislim, da so na tak način želeli pomagati – lahko rečem, da je reševanje potekalo brez enega samega evra.
Tomo: Nič nas ni ‘koštalo’. To lahko povemo ljudem, ker me namreč na cesti sprašujejo: ”To je nekaj ‘koštalo’. Koliko?” Ljudje to jemljejo tako, kot da so me tam ugrabili ter nato zame tudi zahtevali odkupnino. Stalo me je 2.000 dolarjev, ki so mi jih ukradli v zaporu, ko so me preiskovali.
Bojana: Pa še meni bo telefon plačal, ampak tega še ne ve. (smeh)
V javnosti je slišati očitke, da je država za vašo vrnitev spet morala zapraviti veliko denarja. Sami pravite, da to ni res.
Tomo: Mislim, da je bil tokrat strošek samo telefon. Takrat v Darfur je Slovenija poslala dva odposlanca – iz Kaira je prišel konzul, ki je bil poslan kot predstavnik zunanjega ministrstva, predsednik Drnovšek – katerega poseben envoj za upornike v Darfurju sem bil sam – je poslal pa svojega posebnega odposlanca, ki je doma na tistih področjih in pozna jezik ter religijo. To je bil človek z Jesenic, ki se je takrat tudi zelo zavzel zame ter ne nazadnje prepričal vlado Omarja al-Bashirja, da nisem vohun, ampak da sem novinar oziroma poročevalec. Prepričal jih je, da mi je mar samo za ženske in otroke, za katere v Koranu piše, da je bogu všečno. Razložil jim je, da nisem proti njim ter da ne pripravljam revolucije, da ne kradem nafte. Takrat je to državo stalo nekih pet tisoč dolarjev, če vzamemo letalske karte in bivanje v hotelih.
Leta 2006 vas je v Darfur poslal takratni predsednik države Janez Drnovšek. Kdo z državnega vrha – če sploh kdo – vas v vaših dejanjih podpira in financira danes?
Tomo: Vsi, čisto vsi.
Bojana: Moram povedati, da so dogodke spremljali vsi – od gospoda Boruta Pahorja do Mira Cerarja. Vsi so ponudili pomoč in tudi obljubili, da če bi se sitaucija zapletala, da bodo pomagali.
Tomo: Ne pozabi na našega zunanjega ministra, ki je doma v sosednji ulici in smo z njim prijatelji.
Bojana: Gospod Karel Erjavec je preko svojega svetovalca poklical še tisti dan, ko sem šla na letališče, in Tomu izročil pozdrave. Morava pa povedati, da sva vesela, da te pomoči ni bilo potrebno izkoristiti, ampak jo bova pa zdaj za tiste ljudi, ki nimajo take možnosti, kot jo ima Tomo, da bi bili v soju luči in da bi imeli priložnost spregovoriti o tem, kaj sem jim dogaja. Zdaj imajo oni priložnost, da naredijo potezo, da jim pomagajo in da dajo zdaj tistega ”Jollyja”, ki so ga bili pripravljeni dati za Toma, dajo zdaj na mizo za tiste ljudi, za katere se Tomo zavzema, da ne bo prihodnje leto spet potrebno reševati Toma. Bolje, da rešimo njih.
Tomo: Točno tako. Jaz nisem pomemben, jaz sem samo izvidničar, ki je šel v izvidnico pogledat, kako bi mi postavili našo vrtalno napravo, ki jo je Klemen Mihelič v organizaciji kupil iz prispevkov, ki so se zbrali zaradi naših filmov in knjig ter drugih akcij. Slovenci so takrat v času Drnovška zelo odreagirali in prispevali več kot 175 tisoč evrov. S tem denarjem smo mi kupili vrtalno napravo, ki bi jo morali spraviti v Darfur, ampak jih zaradi politčnih razmer ne moremo spraviti tja, saj so politične razmere tam še hujše in slabše. Tam so celo uporniki skregani med seboj in niti oni niso enotni. V nubskih gorah so uporniki enotni in mislim, da je to vrtalno napravo tja možno spraviti, kar je bil razlog, da sem odšel tja. Že lani sem se z vodjo gibanja za osvoboditev Nub, tj. Abdelazizom, dogovoril, da bomo vrtalko poizkušali spraviti k njim.
Toda tega je veliko – gre za dva tovornjaka opreme, kjer je ogromno cevi in kompresor. Tega ne moremo kar tako peljati, kot lahko peljemo kamere – na to območje smo jih spravili na primer več kot tisoč. Ljudje, ki tam živijo, lahko zdaj sami dokumentirajo, saj smo jim dali tudi računalnike in satelitske modeme, tako da lahko zdaj sami pošiljajo posnetke medijem ali pa vsaj registrirajo to, kar se jim dogaja s tem, da pritiskajo na vlade sveta, haaško sodišče. Vse, kar se zdaj izve, kaj se tam dogaja, je to zaradi treh naših skupin, ki zdaj tam delujejo že povsem samostojno in samoiniciativno.
Problem vrtalke je ta, da se jo vidi s satelitskih posnetkov in ker ne sme nobena tuja ali domača organizacija pomagati Nubam, saj arabska vlada sestreli vsako letalo, ki se približa, in bombardirajo tovornjake. Lani so tako ubili dva šoferja, pa ni bilo to nikjer na svetu objavljeno, ker je to svetovna sramota in o tem ne želi nihče poročati. Sram jih je, da smo vsi tako zanič, da ne zavpijemo islamskih fundamentalistom: »Zdaj pa dovolj tega, kar počnete, hinavci in dvoličneži.« Mene ni sram, da jih takole ozmerjam. V Koranu imate zapisano nekaj povsem drugega, kot vi potem počnete. Reve ste, šleve ste, hinavci ste, dvoličneži ste, morilci otrok ste, posiljevalci žensk ste … Veste, jaz se včasih kar takole razjezim, ker imam čisto vest. Naši politiki se seveda ne morejo tako razjeziti, ker nimajo tako čiste vesti – tudi sami si ustvarjamo sovražnike na Bližnjem vzhodu in spodbujamo terorizem ter nato služimo v teh vojnah s terorizmom. Zato sem bil jaz tam zaprt – in sicer, da ne bi več hodil tja. Tam si ne želijo, da bi mi to vrtalko spravili tja, kajti če jo mi lahko, to pomeni, da jo lahko tudi drugi iz Evrope.
Jurij Franko je – kot član odbora za zunanjo politiko – že leta 2007 obljubil, da bo vsako članico Evropske unije prepričal, da prispeva eno tako vrtalno napravo, ki jo bodo potem politiki spravili v te države ob Sahelu. S tem bi preprečili, da bi ti ljudje nehali prihajati k nam, da bi pili vodo. To se ni naredilo in zdaj se na veliko dogaja, da begunci pritiskajo k nam. Mi še ne vemo, vendar jaz vem, koliko beguncev še čaka v Sahelu, da bodo zdaj prišli k nam. Mi se jih ne bomo rešili, razen če bomo streljali na njih, pa tudi če jih bomo streljali, se jih ne bomo rešili, ker lačnega človeka ni lahko ubiti. Evropa bi se morala ozavestiti – to sem v svoji knjigi napisal že pred štirimi leti.
Pred začetkom migrantske krize ste dejali, da upate, da bodo migranti šli skozi Slovenijo, da se bomo lahko dokazali. Menite, da smo se dokazali?
Tomo: Nekateri Slovenci so se izredno dokazali, tisti, ki so šli pomagat soljudem, saj so videli, da bomo morda jutri mi tisti, ki bomo bežali. Prav je, da pomagamo tem ljudem, zato da bo jutri nam kdo pomagal. To je tako kot v Schillerjevem seznamu, če se spomnite: ko so prišli po prvega soseda, nisem nič rekel, ko so prišli po drugega, tretjega, četrtega soseda in tako naprej, prav tako nisem nič rekel. Ko pa so prišli pome, pa sploh ni bilo več soseda, ki bi lahko kaj rekel. Komu zvoni? Zvoni vsem nam. To, kar se dogaja tem revežem, da morajo bežati z domov, to se dogaja nam vsem – celemu telesu človeštva.
To se ne dogaja samo nekim drugim, nekim čudnim, nekim drugačnim, nekim spodnjim, nekim umazanim, nekim ‘muslimanarjem’, ampak se dogaja nam, kot vrsti homo sapiens. Če to toleriramo, jaz verjamem, da se nam bo vrnilo tako, da bomo mi bežali, pa nam ne bo nihče pomagal. Menim, da so se najbolj izkazali tisti, ki so šli pomagat samoiniciativno. Bojana je – ker je imela v tistem času rojstni dan – hrano, ki bi jo skupaj s hčerkama pojedli tako kot vsako leto, peljala v Brežice in jo razdelila beguncem. In od takrat naprej jo imam mogoče še rajši. (smeh)
Od začetka migrantske krize smo bili v Evropi priča že dvema terorističnima napadoma, oba pa sta bila vsaj na nek način povezana z migrantsko krizo. Nekateri od napadalcev so namreč na tak način prišli v Evropo. Še vedno mislite, da bi morali kljub varnostnim tveganjem sprejeti vse begunce in migrante?
Gospa Pivk Križnar, ste možu morda kdaj predlagali bolj umirjeno življenje?
Bojana: (smeh) Ne, niti ne poizkušam, ker sem tudi sama taka, da mi je takšno življenje všeč. Takoj ko je bilo vsega konec, sem gospodu Šteru poslala SMS-sporočilo, da sem v Obiju in da kupujem ‘ketno’, ampak da ni nobena tako močna, da bi zadržala Tomov pritisik, saj če je ne bi pretrgal, bi jo preglodal. Tak, kakršen je, mi je všeč, ker takšnega sem vzela in takšnega tudi želim. Če bi bil drugačen, mi ne bi bil zanimiv.
Maruša Gorišek