Predstavljajte si svet v katerem bi vam bili vedno na razpolago sveži, mladi organi, od ledvic do srca. Svet v katerem ste stari 94 let in še vedno z lahkoto tečete maraton s svojimi sošolci. Na kratko, svet v katerem je starost odpravljena. Vas ta ideja navdušuje ali straši?
Res je. Naša družba se stara. Demografski podatki ne lažejo. NIJZ navaja, da so v letu 2013 delovno sposobni prebivalci predstavljali slabi dve tretjini vseh prebivalcev, ta delež pa naj bi se do leta 2050 zmanjšal na zgolj okrog eno polovico vseh prebivalcev in se na tej ravni ustalil. Na drugi strani pa naj bi se delež starejših od 65 let v prihodnjih 35-ih letih skoraj podvojil, saj naj bi le-ti leta 2050 predstavljali skoraj 30 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije.
Vedno več predsodkov o staranju in starejših
Skladno z višanjem deleža starejših prebivalcev, je vedno več tudi družbenih predsodkov in stereotipov o starostnikih in staranju. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja starizem oziroma staromrzništvo starejše prikazuje kot slabotne, »za časom«, nesposobne za delo, telesno šibke, duševno počasne, nesposobne, senilne in nemočne.
Podatki o dejanskem stanju starejših – v nasprotju s stereotipi – jasno kažejo, da so tovrstni stereotipi o starejših zgolj posplošitve. Večina posameznikov namreč dobro ohranja duševne sposobnosti in zmožnosti učenja tudi v starejših letih. Prav tako so zmožni samostojno skrbeti zase; za svoje finance in vsakdanje življenje.
Babice in dedki so zakon
Ste tudi vi odraščali ob ljubečih starih starših? Tisti, ki so, to opisujejo kot blagor. Pri tem vnukov običajno ne moti, da ima babica gube in da se dedek ne more, tako kot na primer oče ali brat, več ur poditi za žogo. Babica in dedek sta preprosto lepa, ker sta do otrok dobra. In namesto, da bi kakor mnoge najbolj razvite civilizacije človeštva spoštovali starost, ker nenazadnje “starost je modrost” (vsaj naj bi bila, če človeka ne ulovi demenca), vedno več ljudi hrepeni po večni mladosti in če bi šlo, tudi po večnem življenju. Namesto, da bi spodbujali nataliteto “nategujemo gube” in menjavamo matične celice.
Nekaterim je že sedaj dano dočakati 120 let, drugim pač ne …
Transhumanisti malikujejo mladost
Zdravje in družina sta gotovo vrednoti, ki med ljudmi kotirata najvišje. Pa vendar je vsakomur jasno, da sta tudi bolezen in starost sestavni del človeškega življenja. Znan taboriščnik, kasneje pa psihoterapevt Viktor Frankl je poudarjal, da moder človek tudi v trpljenju najde dostojanstvo in smisel. No, transhumanisti ga v bolezni in staranju gotovo ne. Prepričani so, da človeška vrsta v svoji sedanji obliki predstavlja razmeroma zgodnjo fazo evolucijskega razvoja, ne pa njegov konec ali vrhunec. Posebno pozornost posvečajo znanosti in tehnologiji, še posebno genetskemu inženiringu. Še posebno jih vznemirja misel na večno življenje.
Prevarati smrt
V tem duhu novinar časnika The Economist piše o tem, da je daljša življenjska doba – tudi do 120 let – vedno bolj na dosegu rok. Recept? Optimizirana DNK in zdravila proti staranju. Skoraj vampirska bio obnova tkiva z uporabo matičnih celic, transfuzija krvi “mladega mesa v staro”, gojenje “organoidov”, itd. Sodobna genetika bo človeku podaljšala življenje, to pa bo s seboj prineslo vrsto posledic. Dobrih, slabih.
Bodo starejši delavci zaradi svoje, na novo pridobljene mladosti, v prihodnosti manj diskriminirani? Bodo šefovanja nekaterih večna in se sploh ne bodo upokojili? Bo “kriza srednjih let” pojem, ki bo izginil, ker bo življenje le niz novih in novih začetkov? Fizični delavci bi sicer potrebovali počitek, intelektualci pa bi lahko šli nazaj v šolo. Človek bi lahko v enem življenju opravljal vrsto zanimivih poklicev, dosegel kariero na več področjih.
Ubiti zakonski stan in uzakoniti svobodno menjavanje partnerjev
Seveda v članku ne manjka idej o tem, kako je zakonski stan oz. monogamija v tako dolgem življenju povsem nemogoča oziroma nesmiselna. “Stari konservativci bodo izgubili boj s časom v svetu, kjer bodo ločitve nekaj povsem vsakdanjega. Družine pa bodo postale organske strukture, v katerih se bodo člani družine povezovali med seboj kot v nekem “labirintu omrežij”.
Krasni novi svet? Najmanj za novinarja časnika The Economist.
Vesna Vilčnik