Ne, vrh Trump-Putin v Helsinkih ne bo prinesel težko pričakovanega preobrata v ameriško-ruskih odnosih. A že samo dejstvo, da je do srečanja prišlo in da se ZDA in Rusija pogovarjata na najvišji ravni, je ob zdajšnji ravni dvostranskih odnosov, ki so nemara najslabši po koncu kubanske raketne krize, uspeh. Velik uspeh, zlasti če upoštevamo protirusko besnilo, ki v ZDA razsaja tako med demokrati kot republikanci. O redkokateri temi so CNN, MSNBC, FoxNews, New York Times, Washington Post ali National Review enotni, kot če parafraziram Katona starejšega: “Rossia esse delendam.” Ameriški dominantni mediji tako kot washingtonski kartel demokratov in republikancev trpijo za akutno obliko rusofobije.
Upoštevaje protiruski DNK ameriške politike je Trumpova odločitev za poletno srečanje s Putinom pogumna in večpomenska. Z njo Trump sporoča, da je vendarle on tisti, ki določa gabarite ameriške zunanje politike, in da neokonservativni sociopati, ki so zadnjih trideset let abonirani na vodenje ameriške zunanje politike, še niso popolnoma prevzeli Bele hiše. Privrženci Trumpove agende Najprej Amerika! smo v zadnjem letu z veliko zaskrbljenostjo spremljali spremembe v Trumpovem kabinetu. Prihoda svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona in Mikea Pompea za državnega sekretarja nista napovedovala nič dobrega. Samo nadaljevanje politike administracij obeh Bushev, Clintona in Obame, tj. raketnega izvažanja demokracije in človekovih pravic. Skratka, sledenje agendi multikulti globalistov iz kluba Davos. Kljub onesnaženosti administracije z Bushevimi neokonservativci pa Trump z odločitvami, kot sta na primer srečanje s Kimom ali Putinom, izkazuje znatno mero samostojnosti. Trumpova drznost po rusko-ameriškem detantu je toliko večja, če upoštevamo, da je vse od izvolitve za predsednika ZDA predmet t. i. Muellerjeve preiskave, ki mu med drugim očita, da je svojo protikandidatko Hillary Clinton premagal zaradi posredovanja ruske obveščevalne službe FSB. Jonathan Chait ga je prejšnji teden v New York Timesu celo obtožil, da je kremeljski agent. Ameriški novinarji so očitno takšni pacienti kot slovenski.
Rusko-ameriški detant zahteva paradigmatski obrat v ameriški zunanji politiki. Zahteva uvid, da je po letu 1989 obdobje t. i. ameriškega miru nepreklicno končano. Svet ni več unipolaren, z globalno hegemonijo ZDA, ampak multipolaren. ZDA kljub svoji ekonomski in vojaški moči ne morejo igrati vloge svetovnega policaja in po svoji volji preoblikovati sveta. Poleg Kitajske se je Rusija v zadnjih dveh desetletjih na veliko grozo snovalcev novega svetovnega reda znova emancipirala kot globalna sila. Kot taka je zavezana uresničevanju svojih nacionalnih interesov. Kritiki Putinove zunanje politike očitno ne razumejo, da Putin ni predsednik ZDA, Francije ali Nemčije, ampak Rusije. Posledično je zavezan uresničevanju ruskih in ne ameriških ali evropskih interesov. Rusija ni več politična kolonija ZDA kot v času predsednikovanja Borisa Jelcina. Ta dejstva bi Trump pri oblikovanju rusko-ameriških odnosov moral upoštevati.
Trump se zaveda, da je dosedanja ameriška politika na Levantu zaznamovana z izvozom demokracije in s t. i. nation buildingom zgrešena. Žalibog mora upoštevati interese ameriške globoke države in zlasti izraelskega lobija, ki mu preprečujeta hitrejše uresničevanje predvolilnih obljub o ameriškem umiku z Bližnjega vzhoda. V Helsinkih bi Putin in Trump lahko oblikovala načrt rešitve sirskega vprašanja ali vsaj dokončnega poraza Islamske države.
Trump in Putin delita podobni politični platformi: Najprej Amerika! in Najprej Rusija!. Obe sta težko združljivi z novim svetovnim redom, kot si ga zamišljajo multikulti globalisti. ZDA in Rusija nista sovražnici, sta konkurenčni velesili, ki bi se ob zadostnem odmerku zunanjepolitičnega realizma morali ne samo izogniti pogubi vojaškega spopada, ampak bi v prihodnjem spopadu civilizacij lahko uresničevali nemalo skupnih interesov. In za to se je vredno pogovarjati.
Bernard Brščič