Obstaja več načinov, kako razmišljati o zunanji politiki predsednikov ZDA. Eden od njih so t. i. doktrine – izrečene zunanjepolitične ideje, ki služijo kot zemljevid in podlaga za konkretne odločitve in dejanja. Ali je mogoče na osnovi začetnih izjav predsednika Trumpa razbrati njegovo doktrino?
Trumpove ideje in njihove potencialne doktrine
Dve frazi, ki ju najpogosteje povezujemo s Trumpom, sta “America First” in “Make America Great Again” – MAGA. Oba slogana imata primarno notranjepolitično dimenzijo (boj proti nezakonitim migracijam, opioidni krizi, razbohoteni centralni birokraciji in “prebujenski” ideologiji) ter označujeta energetsko in fizično varnost, a neodvisno od slednjih vsebujeta tudi zunanjepolitične implikacije.
Prvič – slogan MAGA je uporabil že Ronald Reagan leta 1980. Tudi on je uvedel carine (na japonsko elektroniko), a podobnost ni v vpeljavi carin, temveč v dejstvu, da oba vidita carine kot politično in ne kot ekonomsko orodje. Z grožnjo carin ali njihovo dejansko uvedbo želita spremeniti politiko drugih držav ter s tem uveljaviti interese ZDA. Carine kljub temu niso bile osrednji del Reaganove doktrine (ta temelji na pomoči antikomunističnim skupinam po svetu), medtem ko so bile carine za Trumpa četrta najpogostejša beseda v njegovem inavguracijskem govoru, eden od osrednjih delov potencialne zunanjepolitične doktrine torej.
Drugič – pri reševanju t. i. Trifinove dileme (hegemon se sooča z odločitvijo, ali naj sledi dolgoročnim interesom mednarodnega sistema ali kratkoročnim domačim interesom) bo Trump dal prednost domačim interesom pred potrebami mednarodnega sistema. V tem je podoben Nixonu, ki je leta 1971 enostransko ukinil Brettonwoodski mednarodni monetarni sistem. Nixon je s svojim dejanjem želel zagotoviti nadaljnje osrednje mesto ameriškega dolarja v monetarnih odnosih, enako želi tudi Trump. Tudi v tem primeru pa vloga ameriškega dolarja ni bila predmet Nixonove doktrine (zagotavljanje jedrske varnosti vitalnim zaveznicam), medtem ko je Trump slednjo izpostavil kot eno izmed svojih ključnih zunanjepolitičnih nalog.
Tretjič – leta 1783 je predsednik Adams izjavil, da je Kuba naravni podaljšek ZDA. Leta 1803 je predsednik Jefferson kupil Louisiano, s tem nakupom pa so ZDA pridobile celoten osrednji del kontinenta. Med letoma 1818 in 1853 so kontinentalne ZDA dobile današnji geografski obseg, kar je bila posledica vojn z Mehiko, Španijo in Združenim kraljestvom. Leta 1867 je Johnson kupil Aljasko. Teritorialna širitev se je nadaljevala tudi v 20. stoletju, in sicer na otoke v Pacifiku in Mehiškem zalivu (leta 1917 je Wilson od Danske kupil Deviške otoke).
Četrtič – leta 2018 so se nemški diplomati in minister smejali Trumpovemu nagovoru generalni skupščini Združenih narodov, ko je opozoril na preveliko energetsko odvisnost Nemčije od avtoritarne Rusije, ki bo to prej ali slej izrabila. Leta 2022 se je po napadu Rusije na Ukrajino zgodilo prav to. Še več – Nemčija iz te odvisnosti drvi v drugo odvisnost od Kitajske (še ene avtoritarne države), tokrat industrijsko. Namesto zavezništva demokracij, h kateremu je Trump večkrat pozval, pod krinko strateške avtonomije Evrope prodajajo neproduktivnost in neinovativnost EU. Podoben sprejem je doletela tudi Busheva doktrina (zavezništvo demokracij proti boju s teroristi), a kolikor je bil Bush križarski, toliko je Trump transakcijski. Zanj je zavezništvo demokracij inštrument za uveljavitev interesov ZDA in ne cilj sam po sebi.
Trump kot Andrew Jackson 21. stoletja?
V teh štirih točkah (carine, ameriški dolar, dominacija v zahodni hemisferi in “transakcijstvo”) je Trumpa treba jemati resno, a ne dobesedno. Čeprav imajo te točke veliko vzporednic s preteklimi doktrinami ameriških predsednikov, te niso bile eksplicitno del njihovih doktrin.
Idejno je bil najbližje Trumpu Andrew Jackson, ki mu do sedaj literatura ni pripisovala specifične zunanjepolitične doktrine, temveč notranjepolitično reformo ustroja ameriške demokracije, znane kot “Jacksonian democracy”. Sedmi predsednik ZDA je nasprotoval netransparentni politiki in zakulisnim dogovorom, razširil je volilno bazo ZDA, nasprotoval ekspanzivni fiskalni politiki in povečevanju pooblastil federalne oblasti, a hkrati moč federalne oblasti brezkompromisno udejanjil in podpiral carine kot politično orodje. Oba predsednika, Trump in Jackson, sta si podobna tudi osebnostno, saj sta karizmatična, neustrašna, trmasta, populistična, osredotočena na vojaško moč in osebni ter državni ugled. Prihodnost bo povedala, ali gre za Trumpovo ali Jacksonovo doktrino.
Dr. Igor Kovač