Le en način je, kako socialistom dopovedati, kako pomembna je ustavno varovana lastninska pravica – tako, da nekdo poseže v njihovo lastninsko pravico. Takrat vsi postanejo čisto pravi kapitalisti, kolektivistični duh bratstva in enotnosti pa jih pri priči zapusti.
Spomnimo. Pred kratkim je socialistična Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS), ki jo očitno sestavljajo le še levi aktivisti, prišla na “brilijantno” idejo, da pozovejo njim ljubo etatistično vlado, naj ta s predpisom čim prej uredi brezplačen dostop do vode iz pipe v gostinskih obratih in v zdraviliščih. Torej ne zgolj s certifikati in lastnimi zavezami, ampak z zakonom. Se pravi, želijo, da vlada z zakonom grobo poseže v storitveno industrijo in gostince prisili, da začno njihovi (plačani) natakarji na (plačane) elitne lokacije varčnim gostom nositi vodo.
Gre za predlog, ki je naletel na vsesplošno zgražanje nad ZPS. Pogrom je bil tako velik, da je očitno presenetil celo same predlagatelje, saj so meni nič, tebi nič onemogočili komentiranje na njihovo objavo na socialnem omrežju X.
Če si lastnik lokala, razmišljaš drugače
Prostotržno naravnanim pa se je pridružila zanimiva zaveznica – socialistična profesorica in filozofinja Barbara Rajgelj, ki je ZPS-ovo akcijo napadla na omrežju X, rekoč, da je “poziv najbrž neustaven, ker nikomur ni mogoče naložiti, da nekaj daje zastonj, kar mora sam plačati, četudi v zelo nizkem znesku, saj gre za nesorazmeren poseg v lastninsko pravico in svobodno gospodarsko pobudo.”
Pri tem še dodaja, da bodo s to nepremišjljeno akcijo iniciatorji dosegli, da bo voda iz pipe, ki je zdaj praviloma zastonj, začela zaračunavati. Strinja se, da imajo lokali kot pomembni javni prostori pomembno družbeno vlogo, a birokratske zapovedi niso prava pot. Sprašuje se tudi, zakaj ne bi raje zahtevali zastonj vstopa v muzeje, galerije, gledališča in kinodvorane; ni kultura kot zrak in bi morala biti dostopna vsakomur?
Državna intervencija škoduje
Seveda njenim besedam ni dodati kaj drugega kot to: “Dobrodošla na svetli strani ekonomske svobode, Barbara!” Mi na ekonomski desni sredini že leta razlagamo, da zakonsko poseganje v lastninsko pravico in svobodo podjetništva ni naloga vlade oz. da takšni posegi pogosto škodijo tako potrošnikom kot podjetjem. Od njih kvečjemu zasluži država, kako delovno mesto pa dobi še kak drugače nezaposljiv kader levičarskih strank. Bili pa bi veliko bolj navdušeni nad njenim novoodkritim smislom za ekonomsko svobodo, če ne bi sumili, da gre v resnici le za varovanje lastnega fevda.
Tudi Rajgljeva je namreč gostinka, saj je solastnica lokala na prestižni ljubljanski lokaciji Pritličje – več o tem tukaj. Očitno strastna borka proti kapitalizmu začenja osnove svobodne ekonomije razumeti komaj, ko je v igri tudi njena dobrobit.
Svojo izjavo je nato popravila in na Twitterju dodala: “Najbrž mi ni treba poudarjati, a za prijatelje iz Nove24TV naj vseeno povem: v @Pritlicje se lahko napijete vode in greste kadarkoli na WC (po dveh stopnicah levo od šanka). Zastonj. Od zmeraj za zmeraj (oziroma dokler bo)”.
Nekako si vendarle mora kupiti legitimnost za naslednji antikapitalistični “eat-the-rich” protest v središču Ljubljane, da ne bi njeni socialistični somišljeniki naslednjič na transparent kje napisali “eat-Barbara”. A kljub temu je ne glede na ta dodatek iz njene izvirne misli jasno, da razume lastninsko pravico ravno tako, kot jo razumejo libertarci in desna politika. Kot neodtujljivo pravco. Spomnimo, da so antikapitalistična, socialistična gibanja v svoji osnovi gibanja, ki napadajo lastninsko pravico in se borijo za etatistično dominacijo države nad gospodarstvom.
Dihotomija, ki je na levi strani pogosta
Socialistična dihotomija Ragljeve pa ni nič nenavadnega. Spomnimo na slovenske “offshore” fante, ki ustanavljajo podjetja v davčnih oazah, doma pa volijo za stranko Levica, katere osnovni program je socialistična uravnilovka, dolgoročno pa odprava lastninske pravice.
Se spomnite podjetnika, sicer ideološko skrajnega levičarja in podpornika stranke Levica, Marina Medaka, lastnika optike Della Spina? V Sloveniji je kolesaril skupaj s politkolesarji, ki so zahtevali odhod desnosredinske – podjetništvu prijazne vlade – in promoviral skrajno Levico, ki bi kapitaliste “terala v morje”. A Levico na oblasti želi le drugim Slovencem, ne sebi. Sam je ustvaril podjetje – kje drugje kot v davčno ugodni Estoniji. Pri Ragljevi se je tako kot pri Medatku torej še enkrat pokazalo: Socializem je to, kar govorimo. Kapitalizem pa to, kar delamo.
Mitja Iršič