Višje sodišče v Ljubljani je razsodilo v prid raziskovalca in publicista Romana Leljaka, po tem, ko ga je pred tremi leti nekdanji načelnik Službe državne varnosti (SDV) Janez Zemljarič tožil zaradi razžalitve na pogovornem večeru v Kulturni dvorani v Sevnici z naslovom: “Referendum – nezaupnica vladi, ki zapira arhive Udbe in uničuje Slovenijo”. Na prst mu je stopil z izjavo: “Novi zakon pa pravi, da smo vsi enaki: tako žrtve kot njihovi rablji, npr. tudi Janez Zemljarič.” Sodišče je Leljaka oprostilo obtožb že na prvi stopnji, a se je Zemljarič pritožil nad sodbo, vendar mu ni uspelo niti v drugo. Sodišče je razsodilo, da je njegova pritožba neutemeljena. Obtoženi Leljak pa je po triletnem sojenju zapisal: “Janez Zemljarič me je kazensko ovadil, ker sem ga obtožil, da je bil narednik likvidacije Nikice Martinovića. Sodišče je pravnomočno razsodilo, da nisem kriv ‘lažnih’ obtožb, da je Zemljarič odgovoren za zločin.“
Roman Leljak je najbolj poznan kot raziskovalec polpretekle zgodovine bivše SFRJ oziroma delovanja obveščevalnih služb in politične policije bivše SFRJ ter političnih umorov Udbe v času njenega delovanja. Je tudi avtor več knjig, v knjigi “Špiclji Udbe” pa je objavil seznam 17 tisoč sodelavcev Udbe, med katerimi je tudi Janez Zemljarič, katerega je ovadil zaradi načrtovanja in izvedbe umora Nikice Martinovića.
Udbo je treba raztrgati do konca!
Na sodišče je Zemljarič vložil tožbo proti Leljaku zaradi njegovega govora na že omenjenem večeru pogovorov, kjer je dejal: “Resnica je zelo pomembna.” Ponazoril je s konkretnim primerom. “Arhiv Zveze komunistov Slovenije je bil doslej v celoti odprt za vse. Nova novela pa to zapira z anonimizacijo. Rešitev do zdaj je bila zelo dobra, saj nosilci javnih funkcij nekdanje totalitarne države niso bili zaščiteni. Novi zakon pa pravi, da smo vsi enaki: tako žrtve kot njihovi rablji, npr. tudi Janez Zemljarič. Na novo ne moremo zaživeti, če želimo na silo pospraviti z zgodovino. Udbo je treba raztrgati do konca!” je odločno sklenil Leljak. Zemljarič se je zgleda ustrašil teh besed, zato je na sodišče šel zaradi “razžalitve”. Sodišče je že na prvi stopnji primer opustilo in razsodilo v prid Leljaka. A Zemljariču to ni bilo dovolj, ponovno se je pritožil, a iz sodbe je razvidno, da se “pritožba zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi”. Okrajno sodišče je obdolženega Romana Leljaka oprostilo storitve kaznivega dejanja razžalitve. Odločilo je, da je zasebni tožilec (Zemljarič) dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, ki znašajo 360 evrov.
Leljak ob zmagi nad Zemljaričem
Roman Leljak pa je ob “zmagi” nad Zemljaričem zapisal: “Velik dan za Pliberški vod in družino Nikice Martinovića. Janez Zemljarič, ki je bil vodja Udbe Slovenije leta 1975, je vložil kazensko ovadbo proti meni, ker sem ga ovadil, da je bil narednik likvidacije Nikice Martinovića. Sodišče v Ljubljani je pravnomočno razsodilo, da nisem kriv ‘lažnih’ obtožb, da je Zemljarić odgovoren za zločin. Zahvaljujem se odvetnikoma Zlatku Hercegu in Ivanu Hrvoiću, ki sta me finančno podprla. Na žalost pa me Pliberški vod ni niti moralno … Sojenje je trajalo tri leta.”
Čeprav obstajajo dokazi za dejanja zloglasne Službe državne varnosti (SDV) v času komunizma, ki naj bi obremenjevali nekatera najbolj znana imena na slovenski politični sceni, kot so Milan Kučan, Janez Zemljarič in Silvo Gorenc, vseeno na obtožni klopi pristanejo ravno tisti, ki se borijo za pravice kruto likvidiranih, ki so bodisi nasprotovali takratnim oblastem bodisi so jim le bili napoti. Leljak je namreč v arhivih odkril kopico dokumentov, ki naj bi obremenjevali Milana Kučana, bivšega slovenskega predsednika izvršnega sveta, in pred tem vodjo SDV Janeza Zemljariča ter Silva Gorenca, ki je delal za zvezno tajno policijo. O nekaterih umorih Udbe naj bi bil obveščen tudi Milan Kučan, ki je najverjetneje vedel za zločine, pravi Leljak.
Zemljarič lastnoročno podpisal odobritev likvidacije Nikice Martinovića
Primer pa, ob katerega se je spotaknil Zemljarič, je likvidacija, ki se je zgodila leta 1975. Pod streli je tedaj padel “cvetličar” Nikica Martinović, med drugo svetovno vojno ustaški poveljnik, ki je skrbel za grobove umorjenih Hrvatov na avstrijskem Koroškem. Ubila ga je SDV pred njegovo trgovino s cvetjem in zelenjavo. Dokaz, da je za tem umorom stala slovenska SDV in da je umor odobril Zemljarič, naj bi bil dokument, ki ga je ta podpisal lastnoročno. Trinajst dni pozneje je bil Martinović ubit.
A. G.