V nadaljevanju objavljamo komentar profesorja prava in nekdanjega sodnika na Evropskem sodišču za človekove pravice v Strasbourgu, Boštjana M. Zupančiča, ki so ga avgusta lani objavili na portalu Siol.net, nato pa so ga zaradi cenzure umaknili. Prispevek je ponovno objavil na svojem profilu družbenega omrežja Facebook z namenom, da ga vidi čim več ljudi, zato ga objavljamo v celoti.
Drugje sem že pisal o “avantgardnem sindromu” (vir) in “samoupravičenju” (self-entitlement, vir), ko pa govorimo o otrocih bivših udbovcev, se ti dve patologiji združita v eno. Pred kratkim sem imel bližnje srečanje z neko funkcionarko, ki se je spočetka obnašala benigno-dobronamerno, potem pa se je v zraku obrnila v svoje nasprotje – in postala agresivno-arogantna: tako rekoč dvojna osebnost ali clivage, kot temu pravijo Francozi. Njena mati je bila v bivši hierarhiji visoko; seveda ne morem vedeti, ali je ta clivage posledica njenega udbovskega pedigreja. Vsekakor pa je te vrste aroganca, taka ali drugačna, tudi kombinacija gornjih patologij, še posebej avantgardnega sindroma. Poanta tega, kar bom tu obelodanil, pa je v zmotni domnevi, da je t. i. “kontinuiteta” stvar staršev in starih staršev. Politični protest je naperjen zoper same udbaše, pozablja pa se, da je na sceni nebroj njihovih otrok in celo vnukov.
Vsaj dvajset let že opazujem vzpon udbovskih otrok in vnukov, ne samo v ljudski republiki, ampak celo v mednarodnih organizacijah. V Strasbourgu sta vsaj dva; koliko jih je drugje, ne vem. Nekoč sem pokojno slovaško kolegico vprašal, kaj misli o tem, da so ti (zdaj že odrasli) potomci tudi tako pokvarjeni. “Ja, kaj pa misliš,” mi je odgovorila, “da so se pogovarjali doma pri večerji …”
Incidenca in lustracija
Incidenca te patologije je odvisna od tega, koliko je bilo udbovskih špicljev pred osamosvojitvijo. Ker pa je v Sloveniji 600 skupnih in celo masovnih grobišč tistih, ki so jih po vojni kruto pobili, je tudi neizogibno res, da so (bili) morilci med nami že zadnjih sedemdeset let. A podobno velja za tiste, ki so bili na drugi strani in tam počeli svoja hudodelstva. S tega stališča ni čudno, da do sprave med obema stranema še ni in tudi ne bo prišlo. Tudi ni čudno, da je Slovenija zaradi tega danes ne le razdvojena, ampak na obeh straneh političnega spektra tudi obremenjena s psihotičnimi strukturami osebnosti.
Na Komiteju proti mučenju OZN, ko sem bil še član, je zdravnik profesor Bert Sorensen vedno poudarjal, da je tortura predvsem tudi izmaličenje mučiteljeve osebnosti. Za to gre. Potem je bila tu naivna domneva, da se bo z menjavo generacij teren tako ali tako sam očistil, lustriral. Bomo videli, zakaj je bila ta domneva vseskozi zmotna. Ta navidezno enostavni stavek pove, zakaj je biti Slovenec danes tako zelo težko. Teh ljudi – pa seveda tudi naslednjega pokolenja – je torej Slovenija polna. Ker bi bil lustriran najmanj vsak peti Slovenec, to med drugim pojasnjuje, da v takih razmerah lustracije ni bilo mogoče izvesti. Kolikor vem, je bil lustriran samo en sodnik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Incidenca te patologije je torej odvisna od tega, koliko je bilo povojnih morilcev in udbovskih špicljev.
Tretje in četrto pokolenje
Seveda otrok ni mogoče kriviti za grehe njihovih staršev. Je pa res, da pravi Stara zaveza, da bo Bog grehe očetov kaznoval še nad tretjim in četrtim pokolenjem (Eksodus, 34:7). Toda ta sentenca ni stvar krivde vnukov in pravnukov; gre za nekaj bolj zapletenega. V psihoanalizi je namreč danes jasno, tudi v Alzaciji, kjer je šlo za medvojno kolaboracijo, da posledice priplavajo na dan v tretji in četrti generaciji. Sentenca je torej subtilno opažanje starozaveznega preroka.
Po Carlu Jungu poteka občevanje med dvema človekoma (generacijama) nekako po zarezah navadne pisemske ovojnice:
Gornja črta na kuverti je komunikacija med mojo in zavestjo sogovornika. Po diagonalah moja zavest govori z nezavednim sogovornika in obratno. Na dnu moja podzavest komunicira s sogovornikovim nezavednim in obratno. Medtem pa je vsak človek v stiku z lastnim nezavednim, je njegova odvisna spremenljivka.
Freudovo stališče je bilo, da 85 odstotkov tistega, kar se v posamezniku dogaja, deluje iz nezavednega. Do tega enostavno nimamo dostopa. Mimogrede, prav to je s psihoanalitičnega stališča tragedija človekove eksistence. V življenju odrasli ponavlja, kar ga je označilo in travmatiziralo v preteklosti, v otroštvu. Če prav premislimo, so na nas torej starši, stari starši itd. po “spodnji strani kuverte” vplivali na način, ki se ga ne zavedamo. S tem smo dedno obremenjeni.
Neizzvana napadalnost (gratouitus violence)
To, kar me je po povratku iz ZDA takrat najbolj in najbolj neprijetno presenetilo, je bila nemotivirana napadalnost, ki me je včasih doletela kot strela z jasnega. Nek profesorski kolega me je na primer pred študenti omenil takole: “Prišel je iz Amerike, zdaj pa se vozi s starim VW hroščem …” Nikoli mu nisem nič storil, se mu zameril, a vendar si verjetno ni mogel premagati, da me ne bi agresivno opravljal. In to pred študenti.
Druga simptomatična prigoda je bila naslednja. Ko sem bil že ustavni sodnik in smo s študenti izdajali brez kakršnihkoli raziskovalnih sredstev že našo tretjo knjigo (Ustavno kazensko procesno pravo, 1000 strani), sem telefoniral na ministrstvo za izobraževanje in govoril s tamkajšnjo prijazno uradnico, ki sem jo poznal še iz časa, ko sem bil prorektor, češ, zdaj bi bili pa tudi mi na vrsti za kakšno finančno podporo. Prijazno mi odgovorila takole: “Ne, gospod profesor, ali ne veste, da pravni fakulteti na vaš račun vsak mesec nakažemo 800.000 tolarjev?”
Tega nisem vedel. Kot ustavni sodnik sem predaval za nek drobiž, pa odgovoren sem bil, ob svoji sodniški službi, za kakih 240 študentov. Telefoniral sem torej takratnemu dekanu in mu rekel: “Poglej, na ministrstvu za izobraževanje so mi rekli, da na moje ime nakazujejo 800.000 tolarjev, jaz pa sem mislil, da delam pro bono publico. Bi bil lahko upravičen do podpore s strani fakultete?”
Osebek mi je odgovoril takole: “Ne, Boštjan, saj si res delal pro bono publico. Mi smo si tukaj na fakulteti vendar med sabo tvoj denar prav lepo razdelili …”
Toliko, da mi telefonska slušalka ni padla iz rok.
Glede obeh incidentov še danes ne vem, s čim naj bi jih izzval, za razliko od zmerjanja, ki sem ga doživel pogosto na ljubljanskem trgu, prek katerega sem vsak hodil v službo. Tam so me verbalno napadale branjevke, katerih hčerke so bile padle pri (anonimnem) izpitu iz kazenskega procesnega prava. V babico moje žene so celo metale gnile paradižnike. Podobnih dogodkov je bilo ogromno, a ker sem svojo mladost preživel v benignem ameriškem okolju, na kaj takega enostavno nisem bil odporen. Nekdo je tu v Strasbourgu nekoč rekel, da so Slovenci togotni. Tega tukaj nisem doživel, z dvema, tremi izjemami, nikoli. Sem pa potreboval dve leti, da sem si od slovenske togotnosti pomiril živce.
Birokratski in sodni sadizem
V Strasbourgu me je dosegla le davčna uprava. Na mojem tekočem računu v Ljubljani so mi, čeprav mi nikoli niso poslali opomina, zaradi par evrov naredili izvršbo. To so naredili avtomatično, prek računalniškega programa, kar pomeni, da so takih “napak” napravili veliko. Popolna brezobzirnost, če pomislim, da v ZDA davčna uprava (IRS, Internal Revenue Service) ročno pregleda vsako posamično davčno napoved (tax return) in reagira individualno. Za 319 milijonov davčnih zavezancev!
Nekoč so mi v Ljubljani hoteli nakazati honorar za predavanje. Ker naj bi šlo za izogib dvojnemu obdavčenju, so nastali taki problemi, da jih celo pravnica, ki mi je bila hotela honorar izplačati, ni mogla razrešiti.
Drug tak primer je bilo podaljšanje, ko sem bil nekoč v Ljubljani, diplomatskega potnega lista na ministrstvu za zunanje zadeve. Oddelek za to je v neki vili vis-à-vis samemu ministrstvu. Brez razloga arogantna uradnica, ki je to urejala – pa šlo je za diplomatski potni list! – je bila prav po divje agresivna; sem moral na dva konca klicati predpostavljene, da se je na koncu zelo nejevoljno prilagodila.
Vse to me seveda spominja na tisto prodajo hiše zaradi 128 evrov neplačanih komunalnih prispevkov. Pa saj to je, kot sem takrat rekel, popolnoma noro! Potem me je v Pravni praksi napadla neka moja bivša študentka, ki sem jo enkrat vrgel pri izpitu, zdaj višja sodnica, v pamfletu z naslovom “Kdo je tukaj zdaj nor?” Ko so iz Strasbourga dobili feedback, da bo Slovenija zaradi tega obsojena, so vsi lepo potihnili. A opravičil se seveda ni nihče.
Sklep
Slovenija ima ta problem preteklosti, ki nikoli ni bila preventilirana –, kot je bil to primer v Nemčiji. Tam Nemcem Hollywood in drugi že vsa leta po drugi svetovni vojni v kožo vtirajo njihovo neprimerljivo krivdo; niso jim dovolili, da bi svoja hudodelstva pometli pod preprogo nezavednega. Paradoksalno pa je to na Nemce imelo zdravilni učinek. In tako je Nemčija morda danes edina država v Evropi, kjer v nezavednem ljudi več ne tli ta nerazrešen občutek krivde. Mimogrede, na to me je opozoril nek judovski kolega, ki se je bil šolal v Nemčiji.
Kolaboracija in revanšizem po vojni od Francije do Norveške, od Ukrajine, Madžarske pa do Romunije, Italije – in Slovenije pa v zadnjih sedemdesetih letih nista doživela svojega psihološkega epiloga. Ima to danes med drugim opraviti z nezaslišanim vzponom skrajno desnih – v resnici protofašističnih – strank?
Kaj lahko rečemo o otrocih in vnukih teh obremenjenih ljudi in o udbovski deci?