Slovenija ostaja ujetnica zadnjega šefa partije Milana Kučana. Ko se mu je leta 2002 iztekal drugi zaporedni mandat na mestu predsednika Republike Slovenije, sem za revijo Demokracija v več nadaljevanjih, natančneje v obliki dosjeja, podrobno opisal njegovo partijsko kariero. Natančneje sem se ukvarjal z njegovim zaigranim “sestopom z oblasti”, skokom na Demosov “osamosvojitveni vlak” in navidezno preobrazbo v sodobnega “demokratičnega politika”.
Političnemu lisjaku je s partijsko-udbovskim omrežjem, vplivom funkcije predsednika predsedstva, nato pa predsednika republike uspelo zagotoviti, da je tranzicijska levica po padcu Demosa spomladi 1992 spet prevzela vse tri veje oblasti. Tako si je s pomočjo “vzporednega mehanizma globoke države” zagotovila finančno in gospodarsko moč ter medijsko prevlado in jo uspešno izkoriščala ves čas tranzicije. Takrat si nisem niti približno mislil, da bo še dobrih dvajset let pozneje deloval kot boter iz ozadja (in direktno, če je treba) in kot nekakšen mafijski šef usmerjal izvršno oblast v naši državi, ki je po 1. členu slovenske ustave “demokratična republika”.
Tako smo bili v zadnjih tednih znova priča temu, kako je Kučan vladajočim naročal, kaj morajo storiti. Najprej je na okrogli mizi ljubljanskih Socialnih demokratov (SD) jasno izpostavil, da se mu “velika koalicija” po naslednjih volitvah ne zdi primerna, češ da ta čas ni primernih pogojev za sodelovanje. “Komu bi zares koristila velika koalicija?” je namreč vprašal. Hkrati je dal vladajoči levi koaliciji navodilo, naj ne govori o reformah, ampak o spremembah.
Na TVS je prejšnjo nedeljo vse to še enkrat ponovil in hkrati izpostavil potrebo po ponovitvi razpisa za generalnega direktorja policije. Temu sta takoj pritegnili stranki SD in Levica. Nazadnje je moral popustiti še predsednik GS in vlade Robert Golob. Dosedanji direktor policije Senad Jušić, ki se je prej na veliko zaklinjal, da ne bo odstopil, in ga je notranji minister Boštjan Poklukar podpiral, je nemudoma odstopil.
Če smo v Sloveniji ujetniki totalitarne preteklosti in ljudi, ki bi morali že zdavnaj pristati na smetišču zgodovine, se v vse bolj globaliziranem svetu dogajajo veliki geostrateški premiki. Pri tem nista pomembni samo tehnološka in digitalna revolucija, ampak tudi revolucija “zdrave pameti”, kot je ob prisegi dejal novi ameriški predsednik Donald Trump. Pri tem je samozavestno napovedal “zlato dobo Amerike”. Podobno samozavest bi potrebovala tudi Evropa in z njo Slovenija, da bi se znala odzvati na vrnitev geopolitike v mednarodne odnose. S sedanjimi zblojenimi, levičarskimi oblastnimi strukturami to seveda nikakor ni nemogoče.
Dr. Metod Berlec