Iz naslova pričujoče kolumne bi lahko bralec sklepal, da po mnenju pisca teh vrstic zmerna levica ne obstaja ali da je vsaj zelo redko prisotna. To seveda ne drži, saj tako na levici kot na desnici obstajala tako bolj zmerna kot bolj radikalna oz. ekstremistična komponenta. In v etabliranih demokracijah sta zmerni frakciji obeh političnih polov izrazito prevladujoči. Prevlada zmerne politike ne glede na ideološko usmeritev je tudi eno od zagotovil politične stabilnosti in dolgoročnega preživetja demokratične ureditve.
Vendar na tem mestu ni govora o levici, ampak o Levici. Ne gre za politično opcijo, ampak za konkretno politično stranko s skrajnega roba tega pola. V mislih imamo seveda najmanjšo članico aktualne vladajoče koalicije, katere vpliv pa močno presega njeno realno politično težo. Spomnimo se, na lanskih volitvah se je tej stranki komajda uspelo obdržati v parlamentu.
Robert Golob jo je vzel v vlado, čeprav mu tega ne bi bilo treba (za parlamentarno večino je potreboval samo eno koalicijsko partnerico). A šlo je pač za račun, ki ga je moral plačati za predvolilno podporo različnih levičarskih nevladnikov, ki se večinoma identificirajo s to stranko. Vendar Levici, čeprav ima v vladi samo tri ministre, dobro uspeva uresničevati svoj ultralevičarski program. Med vsemi partnericami ima najasnejši ideološki profil in najbolj izdelane cilje in te zelo vehementno udejanja. Pogosto se zdi, da celotna vlada sledi njenim radikalnim idejam in rešitvam.
Ves čas, odkar je ta stranka v parlamentu, še posebej pa zdaj, ko je v vladi, jo skušajo dominantni mediji prikazati za precej zmernejšo, kot je v resnici. Ne bi namreč posebej dobro izpadlo pred domačo in tujo javnostjo, da pri sprejemanju ključnih odločitev delujejo skrajni levičarji. Tako se sistematično izogibajo označiti jo za skrajno levičarsko (medtem ko nimajo nikakršnih težav kakšnih desnih strank razglašati za »skrajne«). Ob tem pa ves čas uporabljajo razne medijske spine za izkrivljanje dejanskega stanja.
Najnovejši takšen spin je povezan z novoizvoljeno koordinatorko stranke Levica Asto Vrečko, ki v vladi zaseda položaj ministrice za kulturo. Vodenje stranke je prevzela, potem ko je premagala svojega protikandidata, državnozborskega poslanca Miho Kordiša. Večina medijev na čelu z zdaj že dodobra »depolitizirano« nacionalno radiotelevizijo, je to razglasila za zmago »zmerne« linije v stranki, kar naj bi pomenilo kontinuiteto v delovanju stranke (tudi prejšnji koordinator Luka Mesec velja za »zmernega«) in naj ne bi ogrozilo obstoja vladajoče koalicije. Očitno je slednje še posebej pomembno za te medije, ki so zvesti podporniki aktualne vlade.
Za potrebe tega spina je bila Kordišu očitno dodeljena vloga negativca, se pravi tistega, ki je radikalen in ki lahko delal težave koaliciji. Pozitivka Vrečkova pa naj bi bila »zmerna«. Vendar je to zelo daleč od resnice. Resda je bolj zadržana in manj verbalno agresivna od svojega strankarskega kolega (čigar določene izjave je mogoče razumeti nič manj kot pozive k nasilju), vendar pa se po svojih pogledih ne razlikuje kaj dosti od njega. Podobno kot on izraža odkrite simpatije do nekdanjega nedemokratičnega režima. Naj izpostavimo samo njeno udeležbo na proslavi na Čebinah ob obletnici ustanovitve Komunistične partije Slovenije. Tega ni mogoče razumeti drugače kot čaščenje organizacije, ki je sistematično kršila temeljne človekove pravice in svoboščine, ki je preganjala (v določenih obdobjih tudi pobijala) svoje dejanske ali namišljene nasprotnike.
Kdor podpira komunistični režim, s tem avtomatično zagovarja politično nasilje. Takšne osebe nikakor ni mogoče imeti za zmerne. Podpora komunizmu, njegovim nosilcem in njihovim dejanjem je po definiciji nekaj ekstremističnega, protidemokratičnega.
Dr. Matevž Tomšič