V 88. letu starosti se je včeraj za vedno ustavilo pero vidnega slovenskega pesnika, pisatelja, esejista in publicista Jožeta Snoja, znanega tudi kot sopobudnika in rednega ustvarjalca Nove revije. Predvsem je odmevala njegova razprava v znameniti 57. številki, v kateri je pisal, kako lahko sodobni katoličan soustvarja ključni trenutek slovenske zgodovine. “Počivaj v miru, dragi Jože. Iskreno sožalje vsem njegovim. Bil si del vetra sprememb z vonjem slovenske svobode, pogumen in neustavljiv v iskanju lepote in presežnega. Pogrešali te bomo”, pa se je odzval predsednik vlade Janez Janša-
Več kot pol stoletja, vse od prve pesniške zbirke Mlin stooki (1963), je Jože Snoj (17. marec 1934 – 7. oktober 2021) s svojim pisanjem zaznamoval slovenski literarni prostor. Njegov literarni opus je prežet s problematiko državljanske vojne, ki jo je doživljal kot otrok, z religioznimi in eksistencialnimi vprašanji ter z erotično tematiko, je poudarila njegova hči Zarika Snoj Verbovšek. Veliko je pisal tudi za otroke in mladino.
Preseženost, ki je nepresegljiva
Svoje literarno ustvarjanje je Snoj označil takole: od začetnega odpora zoper forsiran socialistični realizem do iskanja in najdevanja lastnega jaza. »Sporočilo vsake prave poezije, umetnosti je, da obstaja presežnost, ki je nepresegljiva! ‘Sestra’ pesem in ‘sestra’ vera sta si tu najbližji, saj kaj je tisto neizrekljivo nepresegljivo drugega kot Bog sam!« je Snoj poudaril v pogovoru za Družino ob njegovi 70-letnici.
In cel boš, podoben otoku
Ob njegovi 80-letnici je izšla pesniška zbirka In cel boš, podoben otoku, v kateri je zbranih 100 pesmi iz njegovega obsežnega opusa 13 pesniških zbirk, objavljenih med letoma 1963 in 2008. Pred štirimi leti je izšel njegov avtobiografski roman Re kapitulacije, letos pa še njegov zadnji roman Nadaljevanje prihodnjič: poem z brstiči eseja in aromo romana.
Številne nagrade
Za njegova literarna dela so mu podelili mnoge nagrade na čelu s Prešernovo nagrado za življenjsko delo leta 2012, prejel je tudi Rožančevo nagrado za zbirko esejev Med besedo in Bogom, Jenkovo nagrado za pesniško zbirko Poslikava notranjščine: (al fresco), Grumovo nagrado za dramo Gabrijel in Mihael, Veronikino nagrado za zbirko Kažipoti brezpotij, dvakrat Linhartovo nagrado za knjigi Avtomoto mravlje in Pesmi za punčke ter za mladinsko povest Barabakos in kosi in nagrado Prešernovega sklada za roman Negativ Gojka Mrča.
V delih razkrival svoj krščanski humanizem
»Jože Snoj je predvsem literat in v svojih leposlovnih delih razkriva svoj krščanski humanizem. Njegovi romani – zlasti Gavžen hrib in Fuga v križu – spregovorijo o najbolj bolečem obdobju slovenske zgodovine, ko pisatelj z globokim občutkom za človeka osvetli bratomorno vojno. Literarna kritika ga pozdravlja predvsem kot romanopisca, ki je izoblikoval slovensko različico evropskega modernističnega romana,« je ob Snojevi 80-letnici v Družini zapisal p. Edi Kovač.
Je bil Jože Snoj krščanski pisec?
Je bil Jože Snoj krščanski pisec? Sam je v pogovoru za Družino leta 2012 izpostavil: »Za nekatere sem, da bolj ne bi mogel biti. Ker sem uporniško naglas branil prepovedano vero in preganjano Cerkev, so me po vojni že v gimnaziji razglasili za klerikalca, bil sem po Udbi nadzorovana oseba, natanko je bilo določeno, do kod po družbeni in literarni hierarhični lestvici smem, zmeraj in povsod sem se moral potruditi desetkrat bolj kot tisti nezaznamovani ali celo protežirano – neskončno sem ponosen na to!«
Poezija mora pred Bogom umolkniti
»V svojih pesmih je skušal izražati ne samo svojega občutja, temveč tudi to, kar je za človeka neizrekljivo. Že naslov ene od njegovih pesniških zbirk, Bajanja o Bogu, je zelo poveden. Poezija, pa naj bo še tako lepa, mora pred Bogom umolkniti, in če skuša še govoriti, bo njena beseda vedno jecljajoča. Tako je njegova poezija osebnoizpovedna v najlepšem pomenu besede,« je o pokojnem še zapisal p. Kovač.