Slovenska diplomacija pod vlado Janeza Janša in z zunanjim ministrom Anžetom Logarjem doživlja nov razcvet. Po komaj kaj več kot pol leta vlade, natančneje po 200 dneh vlade, je bera obiskov najvišjih predstavnikov tujih držav, če to primerjamo s Cerarjevo in Šarčevo vlado in upoštevamo, da je bilo večino časa te vlade potovanje zaradi covida-19 oteženo, zavidanja vredna.
Slovenska diplomacija pod sedanjo vlado, še zlasti je za to potrebno pohvaliti zunanjega ministra Anžeta Logarja, doživlja nov razcvet. Toda, če ste le konzumenti slovenskih osrednjih medijev, tega vtisa ne morete dobiti, prav nasprotno.
Je temu krivo, ker imajo boljše merilnike, so diplomacije različnih vlad med seboj nesoizmerljive? Poglejmo si na primeru obravnave Blejskega strateškega foruma skozi leta in skozi različne vlade, kaj bi lahko bil razlog.
Letošnji Blejski strateški forum na bistveno višji ravni
Po tem, ko smo vrsto let poslušali, da Blejski strateški forum izgublja na pomenu in so se ga začeli udeleževati predvsem drugo in tretjerazredni politiki in diplomati, je z udeležbo 7 predsednikov vlad letošnji forum dosegel najvišjo raven do zdaj. Od svojega začetka leta 2006 je bil blizu temu uspehu, z obiskom 5 predsednikov vlad le še leta 2007, v času prve Janševe vlade.
Lanskega strateškega foruma, pod prejšnjo vlado, se je udeležila Estonska predsednica in 11 zunanjih ministrov držav. Poleg držav nekdanje Jugoslavije še zunanji ministri Malte, Španije, Turčije, Finske, in Madžarske.
Osrednji mediji so lanski strateški forum pospremili z mislijo, da se po “nekoliko skromnejši udeležbi na najvišjih diplomatskih in političnih ravneh v prejšnjem letu tokratni ponaša s kopico visokih gostov.” Novega “vrha” letos, ko smo bili priča udeležbi sedmih zunanjih ministrov in sedmih predsednikov vlad, niso opazili, so pa obrnili okvir razprave v smer kritik kot so “premalo predstavnikov zahodnih ali jedrnih držav” (kot se je izrazila tudi prvakinja SD – ja, Tanja Fajon) ali “preveč avtoritarnih voditeljev iz vzhoda”, pri čemer s tem niso imeli v mislih Vladimirja Putina ali Lukašenka, ampak Viktorja Orbana and co.
Ko je Donald Tusk obiskal NSI zaradi njegove dvajsetletnice, so mediji poudarjali predvsem njegov odgovor novinarjem, da “približevanje vzhodnim državam“, karkoli že to kot rečeno pomeni, in je v celoti skovanka slovenskih osrednjih medijev in leve politike, “ne sme biti storjeno za ceno svobode medijev in izgube evropskih vrednot”. To sta le dva primera okvirjanja narative na podlagi privzetja dvojnih standardov do različnih vlad, enih za vlado Janeza Janše, drugih za vse druge vlade.
Primerjajmo še obiske iz tujine našim zadnjim trem vladam nasploh. O prvih dvesto dneh trenutne vlade je ponosni tvit, upravičeno, objavil minister Logar:
Temu je potrebno dodati še srečanja preko videokonferenc, ki jih je prav tako bilo kar nekaj. Logar je minister za zunanje zadeve 200 dni. Koliko obiskov je možno prešteti Miru Cerarju, ki je bil minister leto in pol? Gostil je zunanje ministre Madžarske, Cipra, Irske, Združenega Kraljestva, Severne Makedonije, Norveške, Kitajske, Nizozemske, Luksemburga, Nemčije, Palestine, Poljske in Španije.
Prednosti Logarjeve diplomacije so predvsem dvojne:
- Če primerjamo trende, vidimo, da je aktivnost pri Logarju večja, čeprav je treba vzeti v obzir dvoje dejavnikov: enega, ki je tem spoznanjem v plus, drugega, ki je v minus. Večjo aktivnost gre vsaj deloma pripisati približevanju predsedovanja, če ne bi bilo covida-19, pa bi obiskov gotovo bilo veliko več.
- Logar se veliko več srečuje s za Slovenijo strateško pomembnimi partnerji. Po eni strani skuša ohranjati in obujati dobre odnose z ZDA, Francijo, Nemčijo, VB kot gospodarsko pomembnimi partnerji za Slovenijo in partnerji v NATU, obenem pa se srečuje z državami srednje Evrope in zahodnega Balkana, s katerimi si delimo zgodovino, kulturo, vrednote, skupne ali podobne probleme. V času Šarčeve vlade in zunanjega ministra Mira Cerarja so srečanja potekala veliko več tudi s “strateško egzotičnimi državami” za Slovenijo kot so Jordanija, Ciper, Palestina, itn.
V osrednjih medijih boste težko zasledili kakršnokoli podobno analizo, česar si drugače kot z animoziteto do vlade Janeza Janše težko razlagamo. Slovenska diplomacija bi lahko še bolj blestela, če bi npr. gostila srečanje Donalda Trumpa in Vladimirja Putina, osrednji mediji pa bi še vedno molčali ali skušali spremeniti kriterije ocenjevanja uspešnosti diplomacije.
Aleš Ernecl