Ustavno sodišče je – pričakovano – presodilo, da je ureditev, po kateri samske ženske ter ženske v istospolnih zvezah niso upravičene do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo, neustavna. Državni zbor mora ugotovljeno neskladje odpraviti v roku enega leta, do tedaj pa se sporne določbe še naprej uporabljajo. Običajna leva konstelacija ustavnega sodišča je tako povozila voljo slovenskega ljudstva, ki se nikakor ne strinja s tem, da bi otroci že privzeto odraščali brez matere in očeta.
Kot izhaja iz odločbe, ustavno sodišče meni, da so izpodbijane določbe v neskladju s pravico partnerk istospolne zakonske zveze in zunajzakonske skupnosti ter samskih žensk do nediskriminatorne obravnave iz prvega odstavka 14. člena v zvezi s 55. členom ustave. Dostop do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo jim zakon po mnenju ustavnega sodišča namreč prepoveduje izključno zaradi osebnih okoliščin spolne usmerjenosti in zakonskega stanu. Gibanje Svoboda odločitev že izkorišča za krepostno signaliziranje svojim skrajno levim volivcem in napoveduje, da se bodo takoj lotili spremembe zakonodaje.
Volja ljudstva
Novelo zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo (OBMP), po kateri bi bile do postopkov oploditve z biomedicinsko pomočjo upravičene tudi samske ženske, je državni zbor sprejel aprila 2001, junija istega leta pa so jo volivci na zakonodajnem referendumu zavrnili.
Slovenski volivci so že mnogokrat pokazali averzijo do tega, da bi homoseksualni pari vzgajali otroke, saj verjamejo, da otrok potrebuje tako očeta kot mater (pomembne študije na področju razvojne psihologije to potrjujejo). Na referendumu so že dvakrat zavrnili tako oplajanje lezbijk s pomočjo biomedicinske pomoči kot tudi posvojitev otrok s strani homoseksualnih parov.
Primc: Uzakonitev trgovine z otroki
Oglasil se je tudi Aleš Primc, eden od pomembnih aktivistov, ki je pomagal na referendumu premagati zakon Cerarjeve vlade o posvajanju otrok s strani homoseksualcev: “Tragično. Ustavno sodišče zahteva uzakonitev trgovine z otroki; odločilo je, da otrok ne potrebuje očeta, nima pravice do očeta in očetove vzgoje ter rodbinske linije … Pet ustavnih sodnic in sodnikov je povozilo odločitev 410.856 (72,36 %) na referendumu leta 2001.”
Še bolj oster je bil Branko Grims, ki je zapisal: “Ljudje morajo le že razumeti, da je ultralevičarska večina ustavnega sodišča posledica napačnih volilnih odločitev, kjer je velik del volivcev volil levo; oziroma nasedel vedno znova na “sredinski nov obraz” – ki je bil še bolj levo. Zato volite vedno desno in samo desno! Za Slovenijo!”
Tudi stroka se ne strinja. Zdravnik Federico Potočnik je zapisal ostro kritiko, rekoč: “Neustavno sodišče. Ustava pravi, da “Država varuje družino […] in ustvarja za to varne pogoje.” US z jasno levičarsko agendo ima otroke za modni dodatek. Zlorabljajo bolezen neplodnosti zato, da se otroke kar tako naroča kot v trgovini. Noro.”
Ravno po porazu na referendumu o družinskem zakoniku (ki je uzakonil tudi posvojitve otrok homoseksualcev) je takratna poslanka SMC Jasna Murgel jasno povedala, da bodo “čez nekaj let menjali ustavne sodnike”, trditev, ki jo je takrat kritiziral celo “levičarski” pravnik Matevž Krivic. Na koncu so res “menjali ustavne sodnike” in skrajna levica je začutila priložnost, da odločitev zopet stehtajo na ustavnem sodišču. In so jo.
Vloga za zahtevo ustavnosti, ki je želela pokopati voljo ljudstva
Oktobra 2020 pa je skupina poslancev s prvopodpisanim Matejem T. Vatovcem (Levica) na ustavno sodišče vložila zahtevo za oceno ustavnosti omenjenega zakona, dobro leto pozneje je enako storil tudi zagovornik načela enakosti Miha Lobnik. Ustavno sodišče je zahtevi obravnavalo skupaj, po štirih letih pa presodilo, da je ureditev, po kateri samske ženske ter ženske v istospolnih zakonskih zvezah ali zunajzakonski skupnosti niso upravičene do postopkov OBMP-ja, neustavna.
Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo s petimi glasovi proti enemu. Gre seveda za znane aktivistične vojake leve politike: za so glasovali Matej Accetto, Rok Čeferin, Rajko Knez, Špelca Mežnar in Katja Šugman Stubbs, proti pa Marko Šorli. Sodniki Mežnar, Šugman Stubbs, Accetto in Knez so dali pritrdilna ločena mnenja, Šorli pa delno odklonilno ločeno mnenje.
Kaj meni ustavno sodišče?
Ustavno sodišče trdi, da se je moralo v zadevi opredeliti do vprašanja, ali so dejanski položaji, ki jih predlagatelja primerjata (samske ženske in ženske v istospolnih parih na eni oziroma ženske v raznospolnih parih na drugi strani), v bistvenem enaki. Gre za že v osnovi napačno definicijo primarnega vprašanja, saj ne gre le za pravice staršev, ampak tudi za pravico otroka samega.
Sodišče je ustvarilo nevaren postulat, ki nima znanstvene podpore, da so “istospolne družine po svojih bistvenih značilnostih in z vidika varstva otrokove koristi primerljive z raznospolnimi. Enostarševske družine z otroki so primerljive z dvostarševskimi družinami.”
Gre za postulat brez dokazov, obstaja pa dovolj empiričnih raziskav, ki kažejo, da tako enostarševske družine niso enakovredne dvostarševskim (ko gre za meritvene komponente, kot so uspešnost otrok) kot tudi t. i. istospolne družine niso primerljive z dvospolnimi (težko je uporabljati prebujensko besedo “raznospolne” kot naše “woke” ustavno sodišče).
Teksaški sociolog Mark Regnerus je edini objavil študijo, v kateri je spremljal razvoj otrok, ki so jih vzgajali homoseksualni in heteroseksualni starši. Študija ugotavlja, da imajo otroci, ki jih vzgajajo homoseksualni starši, več težav z duševnim zdravjem in s prilagajanjem. Je pa jasno, zakaj je tovrstna študija ena izmed redkih. Po objavi študije so profesorja Regnerusa na Univerzu v Teksasu po pritisku aktivistov za pravice istospolno usmerjenih celo preiskovali zaradi “neprimernega vedenja” – na koncu za kaj takšnega niso našli nobenega dokaza, takšni pritiski pa kažejo, kako nevarno je v današnjem svetu povedati resnico o tem, da otrok potrebuje očeta in mamo. Takšne empirične študije namreč preprečujejo raznim aktivističnim pravnikom na vrhunskih položajih, da krojijo našo usodo na podoben način kot naše ustavno sodišče, ki kar prima facie ugotavlja, da so istospolne družine povsem kvalitativno enakovredne tradicionalnim.
Sodišče je torej v dveh korakih povsem zapostavilo pravico novorojenih otrok po najkakovostnejši možni vzgoji znotraj družine: najprej tako, da so se osredotočili izključno na pravice staršev, nato pa še z neresničnim postulatom, da ni nobenih razlik glede odraščanja v istospolnih in tradicionalnih družinah.
I. K.