Slovenija državljanom, ki so bili po letu 1945 izgnani v Avstrijo, odreka možnost uveljavljanja denacionalizacijskih zahtevkov za ob izgonu zaplenjeno premoženje. Šteje namreč, da so imeli možnost dobiti odškodnino že na podlagi izravnalne pogodbe med Nemčijo in Avstrijo. Ustavno sodišče pa je v zadnjem času razveljavilo vsaj 14 takšnih odločitev.
Jugoslovanske povojne oblasti so po koncu druge svetovne vojne v tujino, predvsem v Avstrijo, izgnale številne državljane, za katere so štele, da so nemške narodnosti (denimo kočevske Nemce), kot tudi tiste, ki so jih dojemale kot politične nasprotnike, in jim pri tem tudi zaplenile premoženje.
Slovenija je po osamosvojitvi leta 1991 sprejela zakon o denacionalizaciji, s katerim se je obvezala, da bo popravila krivice, povzročene z razlastitvijo. Zakon razlaščenim omogoča bodisi vrnitev premoženja v naravi, bodisi izplačilo odškodnine. Pri tem so upravičenci tudi tisti, ki so bili izgnani v tujino, a le, če niso imeli možnosti dobiti odškodnine za odvzeto premoženje od države, v katero so bili izgnani.
Slovenski državni organi in sodišča so zagovarjali napačno argumentacijo
Po navedbah Zdenke Goriup iz Združenja lastnikov razlaščenega premoženja je Slovenija osebam, ki so bile po drugi svetovni vojni izgnane v Avstrijo, do okoli leta 2010 pravnomočno pozitivno rešila okoli 85 odstotkov zahtevkov, predvsem na podlagi potrdila avstrijskega finančnega ministrstva, da od Avstrije niso dobili odškodnine za odvzeto premoženje, ker tega ne omogoča noben avstrijski predpis. Po letu 2010 pa so po besedah Goriupove organi, ki odločajo o denacionalizacijskih zahtevkih (na prvi stopnji so to upravne enote, na drugi stopnji pa različna ministrstva in nato sodišča), spremenili prakso in so začeli tovrstne zahtevke zavračati.
Pri tem so sledili mnenju takratne Slovenske odškodninske družbe, današnjega Slovenskega državnega holdinga (SDH), da osebe, ki so bile izgnane v Avstrijo in njihovi potomci, do odškodnin niso upravičene, ker naj bi imele možnost odškodnino dobiti že po avstrijskih predpisih. Kot poroča STA, se pri tem sklicujejo na t. i. finančno in izravnalno pogodbo med Nemčijo in Avstrijo, ki je začela veljati novembra 1961 in naj bi jim omogočala pridobiti odškodnino. Takšno stališče je v kar nekaj svojih odločitvah v tožbah, ki so jih zoper zavrnilne odločbe ministrstev, ki na drugi stopnji odločajo o zahtevkih, zavzelo tudi upravno sodišče in nato po pritožbi še vrhovno sodišče. A je ustavno sodišče pred kratkim vsaj 14 takšnih odločitev razveljavilo in zadeve vrnilo v ponovno sojenje.
Sodišča bodo morala preveriti vsak primer
Po mnenju ustavnih sodnikov zgolj pavšalna navedba upravnega in nato še vrhovnega sodišča, da izgnanci v Avstrijo niso denacionalizacijski upravičenci, ker naj bi imeli možnosti pridobiti odškodnino po finančni in izravnalni pogodbi med Nemčijo in Avstrijo, ne zadostuje. Po njihovem mnenju mora sodišče za vsak primer preveriti, ali bi nekdo dejansko lahko dobil odškodnino, če bi zanjo zaprosil. Izgnanci namreč zatrjujejo, da omenjena finančna in izravnalna pogodba izplačila odškodnin za zaplenjeno premoženje v Sloveniji sploh ne omogoča.
Zato so ustavni sodniki tovrstne odločitve razveljavili, upravnemu sodišču pa naložili, naj v ponovljenem postopku najprej ugotovi, ali bi oseba po finančni in izravnalni pogodbi med Nemčijo in Avstrijo dejansko dobila odškodnino ali ne, in šele nato sprejme končno odločitev.