Ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, ki je glasoval proti sklepu o neutemeljeni pobudi za presojo ustavnosti aktov in delovanja strank SD in Levice v ločenem odklonilnem mnenju pravi, da bi ustavno sodišče z odločbo lahko prepovedalo “le” bodoče ponavljanje istovrstnih protiustavnih ravnanj. Po njegovem mnenju je najbolj sporno medijsko podprto poveličevanje totalitarnih osebnosti iz polpretekle totalitarne zgodovine. Nevaren pa bi bil tudi možen večji vpliv stranke Levica, ki bi z večjo močjo lahko vplivala na svobodno gospodarstvo. “Če bi šlo za resnični namen v nasprotju z vsebinsko ustavo svobodne demokratične družbe in jasno izoblikovanimi minimalnimi standardi teh vrednot na mednarodnopravni ravni ter če bi šlo za stranko, ki ima realne možnosti za soustvarjanje take politike v kakšni bodoči oblasti, bi takšno dejansko stanje predstavljalo elemente protiustavnosti,” je pojasnil in dodal, če bi zadeva po vsebini bila očitno neutemeljena, bi jo ustavno sodišče namesto zavrženja sprejelo v vsebinsko obravnavo, ki pa bi bila lahko javna.
V začetku februarja sta Vili Kovačič (državljan K) in Luka Perš na ustavno sodišče vložila pobudo za presojo ustavnosti aktov in delovanja dveh parlamentarnih političnih strank – SD in Levice. Aktivist Kovačič je pobudo za oceno protiustavnosti delovanja političnih strank Levice in SD naslovil na ustavno sodišče, ki je zadevo obravnavalo absolutno prednostno. Razsodilo je, da je pobuda za oceno protiustavnosti programa Levice in njeno delovanje ter delovanje SD “očitno neutemeljena”.
Ustavno sodišče je odločilo tudi, da stranka SD sama nosi svoje stroške postopka, saj je ta priglasila stroške odgovora. Kovačič je Levici očital sporne točke, ki so jih navedli v programu leta 2017. Stranka se je v njem zavzemala za prenos lastništva podjetij v roke države in lokalnih skupnosti. SD je Kovačič očital nasledstvo “zločinske zveze komunistov” in “poveličevanje totalitarizma” ter da se stranka ni nikoli distancirala od zločinov nekdanjega komunističnega režima.
Ustavno sodišče je v obrazložitvi zapisalo, da na podlagi očitkov Kovačiča o dejanjih SD in Levice, ni mogoče ugotoviti, da se stranki nista distancirali od ideologije bivšega totalitarnega režima na način, da bi očitanega zavzemanja in delovanja izhajala kakršnakoli grožnja ustavnim vrednotam iz 63. člena ustave. Ter da dejanja SD in Levice “očitno ne pomenijo ustavnega nedopustnega načina delovanja z uporabo sile ali groženj,” so še dodali.
O zadevi so odločali ustavni sodniki Matej Acceto, Rok Čeferin, Klemen Jaklič, Rajko Knez, Špelca Mežnar, Marijan Pavčnik, Rok Svetlič, Marko Šorli in Katja Šugman Stubbs. Sklep o neutemeljeni pobudi so sprejeli s šestimi glasovi proti trem – proti so glasovali Jaklič, Svetlič in Šorli. Sodnika Jaklič in Svetlič sta dala odklonilni ločeni mnenji, sodnica Mežnar pa pritrdilno ločeno mnenje.
Ustavno sodišče ne more prepovedati stranke, lahko pa protiustavna dejanja
Jaklič je poudaril, da bi lahko ustavno sodišče z odločbami prepovedalo “le” bodoče ponavljanje istovrstnih protiustavnih ravnanj (npr. ponovno sprejemanje razveljavljene protiustavne določbe v statutu stranke, ponavljanje dejanskih ravnanj stranke, ki so bila spoznana za protiustavna), same stranke pa ne more prepovedati. Šele če bi po takšnih ugotovitvah ustavnega sodišča o protiustavnosti – in kljub njegovim odločbam o razveljavitvi oziroma prepovedi bodočega ravnanja – politična stranka s svojimi protiustavnimi akti ali/in ravnanji nadaljevala, bi se postavilo vprašanje njene prepovedi kot take (izbris stranke iz registra).
Glede na pristojnost ustavnega sodišča ocenjuje, da je prepoved politične stranke zadnja možnost. Po njegovi oceni lahko postane predmet presoje šele po skrbnih poskusih ustavnega sodišča, da bi se iz aktov in dejanskega protiustavnega ravnanja (če jih za take presodi) protiustavne elemente najprej odpravilo na milejši, sorazmeren način, s čimer bi se po njegovi oceni moralo Ustavno sodišče resneje ukvarjati.
Poveličevanje totalitarnih osebnosti krši človeško moralo
Jaklič tudi poudarja, da iz odločbe ustavnega sodišča o nedopustnosti poimenovanja Titove ceste izhaja, da nosilci javne oblasti te ne morejo izvrševati na način, ki služi poveličevanju (glorifikaciji) osebnosti iz polpretekle totalitarne zgodovine. Tako je med drugim zato, ker takšno simbolno izvajanje javne oblasti prizadene človekovo dostojanstvo še živečih žrtev totalitarnega režima ter njihovih bližnjih. “Obenem pa krši minimum obče človeške morale,” je izpostavil.
Zdi se mu, da so ponavljajoči dogodki poveličevanja totalitarne osebnosti namenoma potekali pod sojem medijskih žarometov (morda so jih predstavniki stranke celo sami vabili) in da so se ga kot osrednji akterji udeleževali strankini vodje ter v službenem času tudi dejanski nosilci javne oblasti (npr. poslanec v državnem zboru). “Če je šlo bodisi za manifestacijo javne oblasti, tudi če zgolj dela le te, ali pa javno manifestacijo politične stranke, ki je realen pretendent bodoče oblasti, potem ima takšno njeno ravnanje na prvi pogled znake protiustavnosti,” je ocenil in dodal, da bi to pomenilo nekaj povsem drugega če bi šlo v tem primeru izključno privatno manifestacijo posameznikov kot zasebnikov.
A zakaj je večina vseeno postopala drugače?
Če bi večina priznala, da zadeva po vsebini ni očitno neutemeljena, ampak bi jo ustavno sodišče namesto zavrženja sprejelo v vsebinsko obravnavo, kjer bi njeno (ne)utemeljenost nato šele presojalo, bi to pomenilo, da bi ustavno sodišče moralo razpisati javno obravnavo, če bi le trije sodniki to zahtevali (takšno je namreč pravilo glede obravnav v zadevah, ki so sprejete v obravnavo). “Neizogibnost javne obravnave v primeru sprejema zadeve pa je bila v tem primeru še posebej očitna; drugače kot pri rednih postopkih v postopku presojanja delovanja političnih strank ustavno sodišče odloča na prvi stopnji, torej kot sodišče, ki v obravnavanih primerih hočeš nočeš mora ugotavljati dejstva, čemur je namenjena javna obravnava,” je obrazložil.
Podobno kot pri simbolnih ravnanjih poveličevanja totalitarnih voditeljev po njegovi oceni velja tudi za primer določb v statutih političnih strank, na podlagi katerih bi se stranke npr. zavzemale za spremembo ustavne ureditve do te mere, da bi odpravile svobodno gospodarsko pobudo, zasebno lastnino nad produkcijskimi sredstvi ipd. “Eno je zavzemanje za spremembo ustave v primerih, ki sodijo v polje razumnega nesoglasja med različnimi ustavami demokratičnih držav /…/ toda povsem nekaj drugega je sklop tistih sprememb ustavne ureditve, ki prebijajo vsebinske meje svobodne demokratične družbe. Prizadevanja za ukinitev svobodne gospodarske pobude ali lastninske pravice nad produkcijskimi sredstvi so primer takšnih sprememb,” je dodal.
Če bi imela Levica večji vpliv, bi morali preučiti njihove elemente protiustavnosti
Ker tudi v tem primeru ni jasno, ali stranka Levica s svojimi statutarnimi določili in izjavami o odvzemu zasebne lastnine in svobodne gospodarske pobude misli resno, ali pa gre morda za politično provokacijo, goli namen šokirati, pritegniti pozornost pred nekaterimi volivci, Jaklič ocenjuje, da v zadevi ni mogoče odločiti, ne da bi jo vzeli v obravnavo. “Če bi šlo za resnični namen v nasprotju z vsebinsko ustavo svobodne demokratične družbe in jasno izoblikovanimi minimalnimi standardi teh vrednot na mednarodnopravni ravni ter če bi šlo za stranko, ki ima realne možnosti za soustvarjanje take politike v kakšni bodoči oblasti, bi takšno dejansko stanje predstavljalo elemente protiustavnosti,” je pojasnil.
Ker bi bilo resnični pomen in namen takšnih statutarnih določb in izjav šele treba preveriti ter dejstva na javni obravnavi z gotovostjo šele ugotoviti, je tudi tu njegova ocena, da je sklep večine o očitni neutemeljenosti pobude očitno neutemeljen. “V resnici služi istemu rezultatskemu cilju, ki je bil že izpostavljen zgoraj: izogniti se javni obravnavi zadeve, ki bi sicer v primeru sprejema pobude v obravnavno neizogibno sledil.”
Bo zadeva pristala na evropskem sodišču?
“Ustavno sodišče je ocenilo, da kakršnokoli zavzemanje v programu Levice za drugačno gospodarsko-družbeno ureditev, vključno z ideologijo, ki bi temeljila na družbeni lastnini proizvodnih sredstev in delavskem upravljanju podjetij, ne bi bilo protiustavno delovanje,” je izpostavil politolog dr. Miro Haček. Eden izmed tviterašev pa je mnenja, da se bo zadeva preselila na evropsko sodišče, kjer po njegovem mnenju ni koruptivnih sodnikov. “Preden vas ukinejo vprašajte za nasvet tovariše boljševike iz Romunije, ki imajo s tem že izkušnje,” je še dejal.
Sara Rančigaj