Ameriški predsednik Joe Biden naj bi sredi januarja vodji Cie naročil, naj oceni, ali sta se Kijev in Moskva pripravljena pogajati. Ko je Rusija zaostrila napetosti z namigi, da bi lahko uporabila taktično jedrsko orožje, da bi spremenila potekanje v Ukrajini, se je predsednik Joe Biden obrnil na svojega najbolj zaupanja vrednega diplomata, Williama Burnsa. Čeprav zdaj vodi Cio, je Burns karierni diplomat, ki je postal Bidnov mednarodni posrednik, napoten za reševanje najtežjih geopolitičnih vprašanj.
“To je oseba, ki se lahko usede za mizo nekaterih najtrših, najbolj despotskih ljudi na svetu in najde način, da to stori v imenu Američanov v situacijah, ki bi spotaknile mnoge druge,” je o njem za Politico povedal ameriški uradnik. Sledilo je tudi njegovo potovanje v Moskvo, da bi Vladimirja Putina opozoril, da Bidnu zmanjkuje potrpljenja ob vse večji agresiji proti Ukrajini.
Tako je Burns odšel v Kijev s ponudbo: ozemlje za teritorij, ponudba Moskvi pa se je glasila: ozemlje za mir. “Ozemlje” naj bi obsegalo okoli 20 odstotkov ukrajinskega ozemlja. To je približno velikost Donbasa. Obe strani sta ponudbo zavrnili. Ukrajinci, ker nočejo deliti svojega ozemlja, Rusi pa, ker domnevajo, da bodo vojno tako ali tako dolgoročno dobili. Po besedah obeh nemških zunanjih politikov se je Biden želel izogniti dolgotrajni vojni v Ukrajini in se je bil pripravljen odreči delom države. Če slednje drži, Biden ne bi bil edini s tem stališčem v Washingtonu. Nova študija korporacije Rand (“Izogibanje dolgi vojni”), priznanega ameriškega think tanka, ugotavlja, da je “izogibanje dolgi vojni višja prioriteta za ZDA” kot za Ukrajino “nadzor nad njihovim celotnim ozemljem”.
Nemčija je pri pošiljanju tankov leopard 2 v Ukrajino oklevala do zadnjega trenutka. Pojavljale so se številne špekulacije o tem, zakaj tolikšna zadržanost, čeprav je nemški kancler Olaf Scholz med drugim venomer ponavljal, da mora Ukrajina dobiti čim večjo podporo, da pa je potrebno odločitve sprejemati samo “v tesnem posvetovanju in usklajevanju z našimi prijatelji in zavezniki.” Zdaj je Švicarski medij NZZ razkril, da o kanclerjevih načrtih niso vedeli ničesar niti njegovi koalicijski partnerji.
Dan po svoji odločitvi, da pošlje glavne bojne tanke v Ukrajino, se je Olaf Scholz predstavil kot premeten strateg. Zavračal je očitke o omahovanju, češ da je vse potekalo po dolgoročnem načrtu, ki ga je v duhu zaupanja načrtoval z Washingtonom in Parizom ter partnerji v berlinski koaliciji. Po poročanju Švicarskega medija NZZ pa se zdi, da to ne drži. Scholz naj ne bi do zadnjega trenutka vedel, kaj storiti z leopardi 2.
NZZ kot prvega od indicev glede Scholzevega oklevanje do zadnjega momenta navaja zaupni pogovor z dvema anonimnima vplivnima nemškima politikoma, enim iz vladne koalicije, drugim iz opozicije.
Če vse to drži, bi izjave kazale tudi na morebiten razkol v ameriški vladi glede ukrajinskega vprašanja. Na eni strani sta, kot opisujeta nemška poslanca, varnostni svetovalec Jake Sullivan in šef Cie Burns. Želeli so hitro končati vojno, da bi se lahko osredotočili na Kitajsko. Na drugi strani bi bila državni sekretar Antony Blinken in obrambni minister Lloyd Austin. Po navedbah obeh nemških virov se je predsednik Biden po neuspehu Burnsove diplomatske misije v Kijevu in Moskvi odločil, da bo popustil pozivom nemške kanclerke in dovolil dobavo glavnih bojnih tankov abrams. Prvotno je Biden želel ostati le na dobavi oklepnikov in ostalega orožja, medtem ko bi glavne bojne tanke morali dostaviti Evropejci, česar pa po poročanju NZZ Scholz ni pričakoval.
Zunanja ministrica ni bila seznanjena s Scholzovo odločitvijo
Da se Scholz ni posvetoval s koalicijo o svoji odločitvi, pojasnjuje drugi indic, ki ga navaja medij, in sicer, da je Annalena Baerbock še na dan odločitve Scholza o pošiljanju tankov dejala, da je “Znotraj mednarodne podporne koalicije za Ukrajino še vedno potrebna razprava o vprašanju možne dostave leoparda 2.” To je bil njen odgovor na prejete uradne jezikovne predpise za diplomate vsem diplomatskim predstavništvom v tujini, ki so ga poslali iz Zveznega zunanjega ministrstva v Berlinu. Šlo je za namreč za “linije, ki jih je potrebno sprejeti v zvezi s pošiljanjem leopardov.” V tem času je ameriška vlada že sporočila svojo določitev o dobavi abramsov, za tem je odločitev sporočil tudi Scholz, kar je Baerbockovo spravilo precej v neroden položaj, svojo izjavo pa je morala umakniti.
Baerbockova sodeč po tem očitno ni vedela ničesar o odločitvi kanclerja. Scholz se je z njimi očitno srečal, ne da bi o tem pravočasno obvestil najpomembnejše predstavnike svojih koalicijskih partnerjev. Drugič, to bi lahko bil znak, da so Scholza presenetili dogodki v Washingtonu. Očitno je do zadnjega predvideval, da bo Biden sledil nasvetu šefa Cie Burnsa in varnostnega svetovalca Sullivana. Vse skupaj kaže, da se je nemški kancler želel izogniti pošiljanju bojnih tankov, vendar ga je Bidnova odločitev presenetila, pa je moral tudi on po hitrem postopku sprejeti odločitev. Njegova pripoved o dolgoročnem načrtu, dogovorjenem z Washingtonom in Parizom, se ravno zato zdi vprašljiva.
Po enem letu vojne v Ukrajini Nemčija ni preverila zaloge tankov in ostalega orožja?
Slednji in tretji indic prav tako poraja dvom o razlagi diplomatske prefinjenosti Olafa Scholza. Pri odločitvi o pošiljanju tankov se je pojavilo tudi vprašanje o razpoložljivosti rezervoarjev za morebitne dobave Ukrajini. Pred tem je novi obrambni minister Boris Pistorius na srečanju privržencev Ukrajine v Ramsteinu 20. januarja izjavil, da trenutno ne ve, koliko tankov je dejansko operativnih, saj ni bilo celovitega in podrobnega pregleda razpoložljivosti zalog. Po skoraj enoletnem trajanju vojne je po pisanju NZZ težko verjeti, da nemško obrambno ministrstvo v vsem tem času ni uspelo določiti in preveriti inventarja svojih bojnih tankov in oklepnikov. “Trenutno stanje” glavnih oborožitvenih sistemov v Bundeswehru se redno ugotavlja in poroča Ministrstvu za obrambo. Politiki Unije sumijo, da je urad kanclerke obrambnemu ministrstvu prepovedal celo načrtovanje dobave tankov Ukrajini.
“Scholz ni želel dostaviti vse do konca, ker je domneval, da tudi Američani ne bodo poslali bojnih tankov,” so sporočili iz Unije, navaja NZZ. Celoten proces meče izredno slabo luč na kanclerja. Povrhu vsega pa je odločitev Washingtona Nemčijo zdaj prisilila, da v naslednjih dveh mesecih dobavi leopard 2A6, enega najsodobnejših glavnih bojnih tankov v inventarju Bundeswehra. To odpira še eno vrzel v nemških obrambnih zmogljivostih. Američani pa so šele po nemški odločitvi sporočili, kaj točno nameravajo dostaviti. Abramsov bo 31, a ne iz aktivnega sestava, ampak iz skladišč. Trajalo bo približno eno leto, da bodo ti tanki obnovljeni in pripravljeni za delovanje. To je veliko časa, do takrat pa bi lahko bili nekateri tanki leopard v Ukrajini že uničeni.