Pri hrvaškemu otoku Mljetu so na ulovljeni oradi našli prisesano vampirsko ribo, ki je imela svoje prednike že pred 360 milijoni let. Lahko bi rekli, da gre za živ fosil, njen videz je namreč ostal praktično enak. Gre za parazitsko vrsto, ki drugim ribam pije kri ter spominja na pijavke in jegulje. Nekoč je bila ta riba običajna in pogosta vrsta v Jadranskem morju, danes pa jo najpogosteje najdemo v Reškem zalivu in Trstu.
Morski piškur (Petromyzon marinus), ki mu rečejo tudi vampirska riba, je zajedavska vrsta piškurjev, ki je bolj razširjena vzdolž evropskih in severno-ameriških obal severnega Atlantika, zahodnega Sredozemlja in v vodah Velikih jezer v Severni Ameriki. Morski piškur zraste po nekaterih podatkih tudi do 120 cm v dolžino, teža pa naj bi mu lahko narasla tudi do treh kilogramov. Po hrbtu je rjave, sive ali skoraj povsem črne barve, po trebušni strani pa je bel ali siv. Življenjski cikel morskega piškurja se začne v sladkih vodah, po nekaj letih pa ličinke doživijo preobrazbo in odplavajo v slano vodo, kjer začnejo zajedati ribe. Menda lahko do preobrazbe mine tudi osemnajst let, čeprav je bolj pogosta doba med tremi do osmimi leti.
Izjemoma lahko morski piškur zaje gostitelja že pred selitvijo v slano vodo. Pri zajedanju ni izbirčen in kri sesa različnim vrstam rib. Na kožo gostitelja se pritrdi s pomočjo za ta namen oblikovanih ust, nato pa kožo predre z množico zob in z jezikom, ki je oblikovan za prediranje kože. V kri gostitelja sprosti poseben izloček, ki preprečuje zgoščevanje krvi. Gostitelj tako običajno pogine zaradi izgube krvi ali okužbe. V svoji parazitski fazi pokončajo tudi do 18 kilogramov rib. Nato se piškurji vrnejo v sladko vodo, kjer se drstijo, izležejo ikre in poginejo. Morski piškur naj bi bila prva vrsta, ki je iz Atlantskega oceana prišla v Velika jezera, skozi kanale, ki so jih naredili za ladjevje.
Tudi pred kakšnim letom so poročali, da so v bližini Mljeta opazili to vrsto, takrat je šlo za precej velik primerek, riba pa se je prisesala na plovilo. Možno, da jim ta otok ustreza, na njem namreč najdemo jezera. V nekaterih delih Evrope velja morski piškur za delikateso, v krvi ima sicer, tako kot jegulja, ugor in murena, termolabilne toksine, zato jo je treba za kulinarične namene termično obdelati. V Sloveniji pa je zavarovana vrsta, prav tako na Hrvaškem, kjer spada pod ogrožene in ne dovolj poznane vrste.
Sara Bertoncelj