“Obtožbe o sodelovanju z najbolj morilsko vohunsko službo hladne vojne so izjemno resne,” meni John Schindler, varnostni strokovnjak v nekdanji analitični Agenciji za nacionalno varnost, ki v svojem obsežnem pregledu osvetljuje aktualno temo v zvezi z Marto Kos, kandidatko za Evropsko komisijo, ter njenimi možnimi povezavami z nekdanjo jugoslovansko tajno policijo (UDBA).
John Schindler meni, da je žalostna realnost, da se Slovenija več kot 30 let po osamosvojitvi ni sprijaznila s strašno dediščino UDBE in da bi se morala Evropska komisija izogibati vsakemu madežu “Titovega morilskega stroja, razen če se želi soočiti s težkimi vprašanji o tem, kdo v resnici vodi EU”.
“Na zahodni desnici je postala navada, da Evropska unija predstavlja posodobljeno, feminizmu in LGBT bolj prijazno različico Sovjetske zveze, komunistične superdržave, ki nedemokratično vlada nad življenjem svojih podanikov. Od tod tudi obsodbe “EUSSR” v britanskih tabloidih, ki obkrožajo referendum o brexitu leta 2016, da bi to državo izstopili iz EU. Očitno je, da ta trditev ni dobesedno resnična. Kljub vsem svojim politiziranim neumnostim in birokratskim imbecilnostim Bruselj ne izvaja nekakšne ZSSR 2.0. GULAG-ov ni, političnih zapornikov ni, vsaj še ne. Kaj pa, če meme “EUSSR” vsebuje več resnice, kot si kdo želi priznati,” je uvodoma zapisal.
Kljub temu, da te trditve niso popolnoma točne, Schindler meni, da vsebuje zaskrbljujoče resnice, predvsem kar zadeva svobodo izražanja in prisotnost “sovražnega govora”. Evropska unija je predmet kritike zaradi svojega odnosa do svobode tiska in osnovnih državljanskih pravic, kar bi se lahko še poslabšalo ob morebitnih imenovanjih ljudi z dvojno preteklostjo, pri čemer se osredotoči predvsem na zadevo izbire kandidatke za evropsko komisarko Marto Kos. Njena politična kariera je namreč dvignila precej prahu. “Slovenija, čudovita alpska država z dvema milijonoma prebivalcev, je eden mojih najljubših krajev […] Slovenija je redko na naslovnicah. Ampak zdaj je, ker je bila Marta Kos, slovenska kandidatka za EK, morda komunistična vohunka,” je zapisal in nadaljeval z opisom njene politične kariere, ki je kljub izkušnjam ne kvalificira kot primerno, nič bolj kot njenega predhodnika.
Pred štirimi leti je odstopila z mesta veleposlanice v Bernu zaradi poročil o pritožbah osebja veleposlaništva nad delovnim okoljem, a Schindler kot resnejši problem izpostavlja sveže obtožbe, da je Kosova v zadnjih letih komunistične Jugoslavije služila tajni policiji, kar je sicer zanikala. Schindler se osredotoča na zgodovinski kontekst delovanja UDBE, ki je bil znan po svojih represivnih metodah. Medtem ko so nekateri trdili, da je Jugoslavija ponujala več svobode kot druge države vzhodnega bloka, raziskave Amnesty International razkrivajo, da je bila Jugoslavija v resnici do disidentov prav tako represivna kot druge komunistične države, z več političnimi zaporniki v nekaterih letih.
Zgodovina Tita in njegovega odnosa s Sovjetsko zvezo je ključnega pomena za razumevanje kompleksnosti političnih razmer v Jugoslaviji po letu 1948. Tito je po odhodu iz Sovjetske zveze začel strahovito vojno proti Moskvi, saj je UDBA, ki jo je oblikoval KGB, izvajala umore jugoslovanskih disidentov po svetu. Med hladno vojno je UDBA izvedla številne atentate, ki so pritegnili malo pozornosti zahodnih držav, ki so Jugoslavijo potrebovale kot nevtralno silo proti Sovjetom. Umori so se dogajali v več kot 12 državah, pri čemer je bila večina žrtev povezana s protijugoslovanskim aktivizmom, številni pa so bili preprosto disidenti.
Medtem ko so se Sovjeti po Stalinovi smrti izogibali atentatom, je bil Tito dovolj privilegiran, da so zahodne vlade zaprle oči pred dejavnostmi UDBE, je pojasnil in v nadaljevanju zapisal, da po razpadu Jugoslavije ni bilo pravih prizadevanj za preiskavo teh zločinov, kar je pripeljalo do negotovosti v Sloveniji, kjer je bilo veliko grobišč žrtev Titovega režima. Vsaka jugoslovanska republika je razvila svojo tajno policijo, ki je sodelovala pri umorih disidentov na zahodu. Sodelovanje z UDBO ni bilo vedno prostovoljno, a obtožbe sodelovanja s tajno policijo so postale pogost način obračunavanja z nasprotniki.
Veliko dokumentov je bilo uničenih
Kot vse komunistične tajne policijske enote se je tudi UDBA zanašala na mreže obveščevalcev, ki so jih oskrbovali s podatki o svojih sodelavcih, prijateljih, celo družinskih članih. Sodelovanje s tajno policijo ni bilo vedno prostovoljno. “S tem opozorilom obstajajo verodostojne obtožbe, da je bila dvajsetletna Marta Kos sodelavka SDV, ki temelji na tajnih policijskih dosjejih, ki so prišli v javnost. Zdi se, da so te datoteke legitimne, vendar je to nemogoče ugotoviti s popolnim zaupanjem, saj je v Sloveniji, tako kot po vsej Jugoslaviji, tajna policija uničila veliko svojih datotek, ko je Jugoslavija razpadla. Poleg tega je obtoževanje političnih nasprotnikov z obtožbami o sodelovanju s tajno policijo ancien régime standarden umazani trik na Balkanu,” je pojasnil.
Zapomnil si je priimek “KOS”
Schindler na podlagi svojih izkušenj in znanja ne trdi ničesar, vsekakor pa se mu zdi čudno, da je Marta Kos odšla v Zahodno Nemčijo, kjer je bilo v času hladne vojne na desetine atentatov UDBE. Pravi, da se je ob omenjanju njenega imena v medijih spomnil na raziskave in podatke iz svojega dela v 90-ih letih, ko je prebral veliko zaupnih ameriških obveščevalnih služb. Ko je slišal ima Marta Kos, mu je “ošvrknilo spomin“. “Ime sem si zapomnil, ker se mi je zdelo zabavno, glede na to, da je bil vojaški ekvivalent UDBE, protiobveščevalna veja jugoslovanske komunistične vojske, znan kot KOS [v] (po pravici povedano, Kos, kar pomeni “kos”, je precej pogost priimek v Sloveniji ). Toda nisem bil prepričan o svojem spominu, čas se lahko poigra, zato sem stopil v stik s starim prijateljem, upokojenim IC spookom, ki deli moje zanimanje za mokro delo UDBE,” je pojasnil in dodal, da je v poročilih o sodelavcih UDBE, ki se nanašajo na Nemčijo v času razpada Jugoslavije, srečal to ime. Sicer pojasnjuje, da to ni trden dokaz za ničesar, da pa so obtožbe o sodelovanju z najbolj morilsko vohunsko službo hladne vojne izjemno resne.
Žalostna realnost Slovenije
“Dajmo Marti Kos pomisleke in domnevamo njeno nedolžnost. Kljub temu pa tudi njeno zanikanje sodelovanja s komunistično tajno policijo ni dokaz. Žalostna realnost je, da se Slovenija več kot 30 let po osamosvojitvi ni sprijaznila s strašno dediščino UDBE. Jugoslovani vseh vrst so se bali Titove tajne policije – upravičeno – in se tiho šalili na ta račun. Kot je bilo rečeno v eni jedki rimi, UDBA – tvoja sudba (“UDBA – tvoja usoda”). Zdaj se Ljubljana sooča s posledicami izogibanja vsakršni lustraciji od leta 1991,” opozarja.
Schindler ugotavlja, da so obtožbe o njenem morebitnem sodelovanju z UDBO zelo resne, ter opozarja, da mora biti Evropska komisija previdna pri imenovanju posameznikov, katerih preteklost bi lahko obrnila pozornost na nezadostno obravnavo človekovih pravic in zgodovinskih dejanj. Brez transparentnosti in odprtosti o preteklosti bo EU tudi v prihodnje izpostavljena kritikam in dvomom v svojo legitimnost.
A. H.