Ni kaj, “depolitizacija” javne radiotelevizije poteka več kot uspešno. Potem ko so vladajoči prek zakona, sprejetega po hitrem postopku, spremenili njeno upravljavsko strukturo in nove organe upravljanja napolnili z zvestimi in s pravovernimi kadri, so ti karseda hitro postavili prav takšno vodstvo, ki je potem postavilo ustrezne urednike. Program so očistili “neprimernih” oddaj, hkrati pa so se s svojimi oddajami vrnili zaslužni kadri – denimo Marcel “jebeno-več-nas-je” Štefančič s svojim Marcelom.
Ob tem se je bilo treba znebiti tistih, ki jih je omenjeni označil za nebodijetreba manjšino. Tako so jim onemogočili delo (ali olepšano rečeno, jih “poslali na čakanje”), jim prepovedali dostop do delovnih prostorov in jim – za vrhunec – drastično znižali plače. Na ta način jih očitno želijo pripraviti do tega, da sami odidejo. No, nekateri so to že storili.
Ta “normalizacija” razmer se že pozna na programskih vsebinah in načinu poročanja. To se vrača na stare tirnice. Če je toliko kritizirano prejšnje vodstvo poskrbelo za vsaj nekoliko več političnonazorske pluralnosti, ta sedaj hitro izginja. Znova imamo opraviti s prevlado pravovernosti, ki je bolj kot ne na isti valovni dolžini z levičarsko politiko. Med gosti oddaj je vedno redkeje mogoče najti takšne, ki odkrito nasprotujejo njenemu “kánonu”. Tudi javne dogodke, ki jih organizirajo “nepravi”, ignorirajo ali o njih poročajo le mimogrede. Medtem pa nevladnike, ki so blizu vladajoči politiki, spremljajo malodane na vsakem koraku. Pri tem gredo celo tako daleč, da propadlega režiserja in kolovodjo nekdanjih petkovih kolesarskih protestov vabijo v oddaje, namenjene reševanju težav v zdravstvu. To ni nič drugega kot promocija diletantizma (če je le prave politične barve).
Milosavljević večkrat zavajal
Tisti, ki so na pravi strani, so deležni brezpogojne zaščite. Tipičen primer tega je bila obramba “lika in dela” predavatelja novinarstva Marka Milosavljevića v eni od osrednjih informativnih oddaj nacionalne televizije. Gre za človeka, ki se predstavlja za neodvisnega medijskega strokovnjaka (tako ga predstavljajo tudi dominantni mediji, ki ga imajo praktično za brezprizivno avtoriteto na tem področju), vendar so njegova stališča dejansko vselej usklajena z levo politično opcijo. V tam namen je že večkrat odkrito zavajal, in to ne samo slovensko, ampak celo evropsko javnost, ko je denimo v evropskem parlamentu dejal, da so pod prejšnjo vlado predčasno razrešili generalnega direktorja RTV Slovenije Igorja Kadunca; čeprav se je temu normalno iztekel mandat. Sedaj pa je za Radio Voice of America izjavil, da so bili nekateri novinarji na tej ustanovi v času prejšnjega vodstva zaposleni po političnih kriterijih in angažirani v oddajah, ki so bile naklonjene tedanji Janševi vladi. A tega ni z ničimer utemeljil, kar je izzvalo ostre odzive tistih, na katere je to letelo, denimo nekdanjega direktorja televizije Valentina Areha.
V tej oddaji so predvajali prispevek o obsodbi “napadov” na omenjenega predavatelja. A slog prispevka je bil izrazito manipulantski. Normalno bi bilo, da bi najprej predstavili vsebino očitkov, nato pa reakcije Milosavljevićevih podpornikov. Vendar kritiki sploh niso dobili besede, ampak so se samo nizale apologetske izjave njegovih idejnih somišljenikov. Med slednjimi se je znašlo tudi “depolitizirano” vodstvo nacionalke. To torej ni vzelo v bran napadenih novinarjev, ampak tistega, ki jih je napadel. Pri tem je zavzelo absurdno stališče. Zanje obtoževanje njenih novinarjev – brez kakšnih koli utemeljenih dokazov – ni “napad na RTV Slovenija”, obtoževanje tistega, ki jih obtožuje, pa je “napad na RTV Slovenija”.
“Naše” je očitno treba braniti za vsako ceno. Tudi če se pri tem potepta resnica in povozi zdrava pamet. Vse to je cena “depolitizacije” po meri “vladavine svobode”.
Dr. Matevž Tomšič