Afera v zvezi z nakupom 13 tisoč slabše zmogljivih prenosnih računalnikov, za katerega je ministrstvo za digitalno preobrazbo pod vodstvom Emilije Stojmenove Duh porabilo skoraj 6,5 milijona evrov javnih sredstev, še naprej ostaja bizarna. Potem ko so priznali, da so doslej uspeli razdeliti le pičlih 39 računalnikov, še naprej ni povsem jasno, kdaj in kdo bo preostale računalnike sploh prejel, prav tako ministrstvo ne razkriva lokacije hranjenja računalnikov. Kot trdijo, naj bi bili na varnem. A tu se dileme nikakor ne končajo.
Spomnimo. Nakup 13 tisoč prenosnih računalnikov v znesku 6.472.667,50 evra z DDV je razkril portal Preiskovalno.si. Ministrstvo za digitalno preobrazbo je javna sredstva razdelilo med podjetja Unistar, Lamcom, Acord-92 in Gambit Trade, vsakemu izmed njih pa je bilo dodeljeno 1,6 milijona evrov za nakup 3250 prenosnikov. V oči je zbodla velika nejasnost, komu bodo računalniki, ki za resnejše delo niso primerni zaradi slabše kakovosti grafične kartice in starejših procesorjev, sploh namenjeni. Na ministrstvu za digitalno preobrazbo so vztrajali, da so računalniki za opremljanje vrtcev in osnovnih šol, a na ministrstvu za vzgojo in izobraževanje o vsem skupaj niso vedeli ničesar. Ministrica Emilija Stojmenova Duh pa je nato pričela navajati, da bodo kupljeni računalniki namenjeni otrokom s socialnega roba. Kot da zmeda ne bi bila dovolj velika, so nato v zakon o interventnih ukrepih za odpravo posledic poplav in zemeljskih plazov iz avgusta 2023 umestili člen, na podlagi katerega bi računalnike razdeliti tudi prizadetim v poplavah.
Lokacija skladiščenja ostaja tajna
Ker je šel za nakup računalnikov davkoplačevalski denar, še naprej pa se pojavlja kup nejasnosti okrog nakupa, ne čudi, da javnost zanima, kje je končalo več tisoč računalnikov. Potem ko odgovora niso znale podati odgovorne službe na ministrstvu in Javnem štipendijskem skladu, je ministrica sama povedala, da je lokacija večmesečnega hranjenja računalnikov iz razumljivih razlogov tajna. Ob tem pa sploh ni pojasnila razlogov za takšno tajnost.
Stojmenova Duh je zavrnila očitke, da niso razdelili računalnikov, ker so jih izgubili. “Skladiščeni so na varnem; podobno do razdelitve skladiščimo tudi opremo, ki jo nabavimo za državne uslužbence,” je namreč izjavila po navedbah STA. Ob tem pa sicer še slednja vztraja, da naj ne bi šlo za zastarele prenosnike slabše kakovosti.
Garancija teče naprej, plačevati je treba skladiščenje
Kot poroča N1, imajo računalniki garancijo, ki velja eno leto od dobave. Ker garancija za računalnike, dobavljene 20. novembra lani, v skladišču teče, še naprej pa ni jasno, kdaj bo znano, komu bodo računalniki sploh dodeljeni, na ministrstvu v zvezi s tem pravijo, da si prizadevajo za podaljšanje garancije. Pri zavlačevanju postopkov pa seveda nastajajo tudi stroški. Ministrstvo namreč po navedbah omenjenega medija za najem skladišča mesečno namenja nekaj manj kot 2.500 evrov.
Upravičencev je res veliko
Zakon o spodbujanju digitalne vključenosti je podlaga za nakup in razdelitev računalnikov. Slednji pa določa razdeljevanje računalniške opreme na Javnem štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu. Prav tako določa tudi upravičence do prenosnikov, a je težavno, da gre tukaj za kar pol milijona ljudi. Med slednje se namreč uvrščajo vsi, ki prejemajo varstveni dodatek, denarno socialno pomoč, invalidi, upokojenci, upravičenci do otroškega dodatka do vključno 6. dohodkovnega razreda itd. Z uredbo naj bi prišlo do določitve natančnejšega vrstnega reda upravičencev, a pravniki menijo, da uredba ne bi smela ožiti kriterijev, določenih skladno z zakonom.
V primeru, da oženja kriterijev ne določijo, bi bil Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad preplavljen s kupom vlog, mnogi, ki bi vlogo vložili, pa bi bili jezni, če bi računalnike razdelili le tistim, ki bi se jim uspelo prijaviti med prvimi.
Na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve menijo, da je sistem “kdor prej pride, prej melje” neprimeren, zato se z ministrstvom za digitalno preobrazbo pod taktirko Stojmenove Duh dogovarjajo, kako rešiti nastalo zagato. Možno rešitev vidijo prvi v tem, “da bi pristojni minister za vsak paket računalniške opreme določil ožji krog upravičencev“. A za to je potrebna sprememba zakona o spodbujanju digitalne vključenosti. Kot navaja N1, na ministrstvu za digitalno preobrazbo naj ne bi bili navdušeni nad predlogom spreminjanja zakona, sprejetega šele pred letom dni, “saj bi s tem posredno priznali, da izpeljave projekta niso najbolje premislili”. Na ministrstvu za digitalno preobrazbo tako vztrajajo pri uredbi za razdeljevanje računalnikov upravičencem.
A. H.