Najvišje sodišče v državi se je odločilo za zavrnitev predloga za zadržanje odloka o razpisu posvetovalnega referenduma o evtanaziji, ki sta ga skupaj z zahtevo za oceno ustavnosti vložili stranki SDS in NSi. Proti so glasovali sodniki Klemen Jaklič, Rajko Knez, Rok Svetlič in Marko Šorli.
Na dan volitev v Evropski parlament se bomo tako opredeljevali v zvezi z referendumskim vprašanjem: “Ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?” Poleg tega se bodo volivci opredeljevali tudi do posvetovalnih referendumov o referenčnem glasu na volitvah v DZ in o rabi konoplje. Tudi predlog opozicijskih strank za zadržanje izvedbe posvetovalnega referenduma o rabi konoplje je bil namreč nedavno zavrnjen.
Sklep je bil s strani Ustavnega sodišča RS sprejet s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodniki Klemen Jaklič, Rajko Knez, Rok Svetlič in Marko Šorli. Svetlič, Knez in Jaklič so dali odklonilna ločena mnenja, sodnik Rok Čeferin pa pritrdilno ločeno mnenje. Vsebinsko sodišče o ustavnosti še ni odločilo, saj je obravnavalo le predloga za začasno zadržanje izvrševanja odlokov o razpisu posvetovalnih referendumov.
Jaklič: Referendumsko vprašanje je izrazito nejasno
V odklonilnem ločenem mnenju, ki se mu pridružuje sodnik Šorli, je ddr. Jaklič poudaril, da sta imela dva razloga odločilno vlogo za njegovo presojo. Referendumsko vprašanje je po njegovo izrazito nejasno. “Ko državljan oziroma državljanka glasuje o tako nejasno definiranem referendumskem vprašanju, ne ve, o kakšni pomoči pri samomoru pravzaprav sploh odloča,” poudarja in dodaja, da pojem pomoči pri samomoru “zajema celo paleto mogočih pristopov, od najmilejših oziroma pasivnih, pa vse do najbolj aktivnih oblik, ki predstavljajo že grobe oblike evtanazije“. Referendumsko vprašanje, ki po besedah Jakliča volivce ob glasovanju “prepusti lastnemu ugibanju o resničnem pomenu odločanja, ni skladno z ustavno zahtevano predvidljivostjo in informiranostjo volivcev. Med volivci ustvarja zmedo“. Na račun tega se ne zagotavlja, da bi se lahko “izrazila resnična in jasna volja volivk in volivcev”.
Opozorjeno je, da bi lahko politika rezultat “razlagala v katerokoli smer bi sama želela, od tega, da je dobila mandat za uzakonitev le nekaterih oblik pomoči pri samomoru, do tega, da so ji volivci s tem dali mandat za uzakonitev vseh najhujših poznanih oblik evtanazije“. Jaklič poudarja, da bi bila tovrstna situacija nevzdržna, “predstavljala bi namreč manipulacijo z voljo volivk in volivcev, kjer ustava zahteva informirano odločanje o jasno definirani dilemi“. Do dodatne kvalificirane manipulacije s svobodno voljo volivcev bi sicer prišlo tudi, če bi šlo oblasti le za poskus, da na dan evropskih volitev pritegne čim več svojih volivcev.
Pravica do življenja sodi med najmočneje varovane ustavne pravice in temeljne svoboščine
S prvim razlogom v prid začasnemu zadržanju je po navedbah Jakliča povezan tudi drugi razlog. V primerih, ko se posega v najbolj občutljive vsebine, ki so celo najstrožje varovane ustavne pravice, je po njegovih besedah še toliko bolj pomembna jasnost. Ob tem poudarja, da je pravica do življenja v 17. členu Ustave RS zapisana zelo kategorično (“Človekovo življenje je nedotakljivo”), iz komentarja ustave pa da je razvidno, da pravica do življenja “sodi med hierarhično najvišje oziroma najmočneje varovane ustavne pravice in temeljne svoboščine in da njen posebni položaj (med drugim) izhaja tudi iz dejstva, da brez njenega učinkovitega varstva ni mogoče uživanje ostalih pravic in temeljnih svoboščin”. Zahteva po nedotakljivosti človekovega življenja, ki predstavlja enotno in nedeljivo pravno dobrino, izhaja iz absolutne vrednosti človeške osebe […]. “Pravica je zato po zakonu o pacientovih pravicah postavljena na raven absolutne pravice, ki je ni mogoče pogojevati z ničimer,” je navedeno.
Kot je še poudarjeno, se pri začasnem zadržanju presoja, “kateri poseg v pravice bi bil manj škodljiv, če bi se kasneje izkazalo, da je v vmesnem času do končne vsebinske odločitve ustavnega sodišča o dopustnosti referenduma prišlo do posega v pravice, ki si stojijo nasproti“. Ker je na eni stran tako pomembna pravica, kot je pravica do življenja, na drugi pa pravica državljanov, da na referendumu izrazijo voljo, ki ni obvezujoča, po mnenju Jakliča ni mogoče “presoditi drugače, kot da bi bila napaka na strani pravice do življenja hujša kot pa napaka na strani omenjene druge, sicer prav tako pomembne pravice, povezane s posvetovalnim referendumom“. Kot poudarja, je potrebno zavedanje, da prav vse demokratične države predvidevajo in varujejo pravico do življenja, nekatere celo kot absolutno pravico, kar pa ne velja v primeru druge pravice. “O ustavnih pravicah, in še toliko bolj o absolutnih ustavnih pravicah, na referendumih ni dopustno odločati (tako tudi izrecno ustava naše države), saj bi to rahljalo status take pravice kot ustavne in morda celo absolutne ustavne pravice,” je še med drugim izpostavljeno.
Svetlič je v pritrdilnem ločenem mnenju med drugim izpostavil, da je “povsem nesprejemljivo tako kompleksno referendumsko vprašanje umestiti kot podtemo ob evropskih volitvah“. “To je zahtevna tema in preizkus zrelosti družbe. Čeprav je referendum posvetovalen, lahko že nepovratno odpre vrata določene poti ali pa jih zapre,” je v svojem ločenem mnenju opozoril Knez, ki se zavzema za bolj natančno referendumsko vprašanje in “organizacijo, ki bi omogočila dovolj časa za nepristranska pojasnila volivcem v času referendumske kampanje, soočenja mnenj in tako dalje”.
V SDS in NSi nasprotujejo evtanaziji
Stranki SDS in NSi nasprotujeta referendumu o prostovoljnem končanju življenja, ker je ta v nasprotju z ustavnim določilom o nedotakljivosti življenja. “Sodobna demokratična družba, ki nenehno stremi k zagotavljanju spoštovanja etičnih in pravnih norm, človekovih pravic ter pravic bolnikov in umirajočih, mora zagotavljati dostopno in pravočasno zdravstveno oskrbo ter razvito paliativno oskrbo,” so za STA poudarili v SDS in dodali, da tega danes v času vlade Roberta Goloba nimamo. Ponujanje pomoči pri končanju življenja je zanje povsem nesprejemljivo.
“Izjemnega pomena je, da (p)ostanemo družba, ki razvija kulturo življenja in da prav vsakemu članu damo vedeti, da je njegovo življenje neprecenljivo ter da bo zaščiteno in varovano na vseh ravneh,” izpostavljajo v SDS in dodajajo, da ustava konec koncev govori in zagotavlja, da je človekovo življenje nedotakljivo. V NSi evtanaziji nasprotujejo “zaradi jasnega nasprotovanja zdravstvene stroke, ki je prva poklicana, da odgovori na tako pomembna strokovna vprašanja”. Menijo, da kot družba ne moremo “postavljati meje, ki določa, kdaj življenja ni več vredno živeti, saj bi s tem opredelili tudi vrednost življenja”. Ker se zavedajo stisk ljudi, ki se znajdejo v primežu bolečine in trpljenja, ter so soočeni s težkimi odločitvami, podpirajo čim bolj dostopno in strokovno paliativno oskrbo.
Za odziv, da bomo 9. junija zaradi odločitve Ustavnega sodišča RS odločali o evtanaziji, smo se odločili povprašati gospo Metko Zevnik, predsednico Združenja starih staršev. Sama je nad odločitvijo Ustavnega sodišča RS v luči dikcije referendumskega vprašanja začudena. “To me čudi glede na to, da je v ustavi zapisano, da je človekovo življenje nedotakljivo. Referendumsko vprašanje pa posega prav v to. 17. člen Ustave RS namreč pravi, da je človekovo življenje nedotakljivo in da v Sloveniji ni smrtne kazni. Nas pa se sprašuje o tem, če imamo pravico do končanja življenja, se pravi do samomora in evtanazije.”
V zvezi z evtanazijo Zevnikova sicer opozarja, da se v Sloveniji, še posebej starejši, iz dneva v dan soočajo s kriznimi razmerami na zdravstveno-socialnem področju, kot sta nedostopnost do osebnega zdravnika in nedelujoč sistem dolgotrajne oskrbe. “Namesto rešitev se bolnim, starejšim in ostalim v stiski ponuja samomor z zastrupitvijo, ker je to najceneje, kot pravi zakon društva Srebrna nit. Končanje življenja postaja tako ekonomska kategorija – namesto humane pomoči, lajšanja bolečine in tolažbe človeku ob slovesu,” je kritična.
Ž. N.