Kako kruta in visoka je cena vojne v Ukrajini, nedvomno ponazarja zgodba Jurija Glodana, ki je bil primoran nedavno pokopati svojo ljubljeno trimesečno hčer Kiro, ženo Valerijo in taščo Ljudmilo, saj so bile ubite v sobotnem ruskem raketnem napadu na njihovo stanovanje.
Ko se je moral skrušeni Jurij dokončno posloviti – preden so vse tri krste odnesli v na novo izkopan grob – od svojih najdražjih žensk v svojem življenju, je bilo mogoče spremljati neskončno bolečino, ki bi se ji izognili, če ruska stran ne bi zakrivila velikonočnega pokola.
Obraz 30-letnega žalujočega odraža Jurijevo nepopisno bolečino ob izgubi kar treh družinskih članic. Ob poslednjem slovesu se je v znak obupa sklonil nad krste, da bi se od njih poslovil. Najprej se je poslovil od tašče Ljudmile, nato od svoje 28-letne žene Valerije in nazadnje od trimesečne hčerke Kire. Ob slovesu od modrooke deklice je Jurij v rokah skrušeno stiskal eno hčerkinih najljubših plišastih igračk. Ob tem pa se je vedno znova spraševal, čemu se je takšna tragedija morala zgoditi ravno njim.
Jurijeva družina je bila žrtev velikonočnega pokola dveh ruskih raket, ki sta zadeli tretje in četrto nadstropje njihovega stanovanjskega bloka. Bil je srečen dan, ko so se Jurij, Valerija in Ljudmila pripravljali, da bodo obeležili Kirino prvo pravoslavno velikonočno nedeljo. S praznovanjem so želeli vsaj za hip odmisliti bedo, ki jo doživljajo, vse odkar se je Vladimir Putin odločil za agresijo nad sosednjo Ukrajino. Ko se je tistega dne izmuznil v supermarket po nekaj zalog, so rakete udarile. V tistem trenutku so bile izbrisane kar tri generacije njegove družine. V Putinovem velikonočnem pokolu je po poročanju Daily Maila sicer umrlo osem ljudi.
Kljub glasnemu zvoku siren, ki so svarile pred vnovično nevarnostjo napada, se je v Odesi zbrala množica, da bi se poklonila umrlim. Ko sta na mesto pripeljali pogrebni vozili, je bila prisotna tišina. Edina zvoka, ki sta prekinjala tišino, sta bila ptičje petje in brnenje fotoaparatov prisotnih medijev. Šestnajst moških v črnini je pristopilo do mrliških vozil in odprlo vrata. Trije so se postavili v vrsto proti katedrali in pred seboj držali fotografije Jurijevih najbližjih. Drugi trije so nosili lesene križe z vklesanimi imeni, rojstnimi datumi – in s tistim usodnim dnem, 23. aprilom 2022, ko jih je izgubil. Nato krste: po štirje nosači za ženo Valerio in njeno mamo – za malo Kiro pa le dva. Za njimi se je katedrali približeval skrušeni Jurij v spremstvu mame Nine, sestre Anastazije in očeta Jurija.
V katedrali se je zbralo okoli 100 žalujočih – družina, prijatelji in sosedje – mnogi od njih so bili neizmerno žalostni. Neka mlada ženska je ves čas bogoslužja nenadzorovano jokala. Pravoslavna tradicija je, da krste mrtvih običajno ostanejo odprte ob slovesu. Toda poškodbe Ljudmile, Valerije in Kire so to onemogočile. Ko so se začele uvodne molitve, je Anastazija, Jurijeva 21-letna sestra, skušala ustaviti solze, ki so ji tekle po licih. “Častimo spomin na mamo in hčer, ki sta poskušali zaščititi otroka,” je dejal duhovnik. “Vedno se moramo spomniti, da je Bog z nami. Kaznoval bo tiste, ki so zagrešili te zločine. Ti ljudje, še posebej ta otrok …,” je zatrdil in pokazal na Kiro v majhni krsti, “… za vedno bodo v nebesih kot heroji.”
Nina Žoher