Adventni čas, ki še traja skozi t. i. “veseli december”, je čas zimskega “umika navznoter”, spraševanja o bistvenih rečeh našega življenja. Mraz in zima ponujata dragoceni čas za umik v korenine in ponovno utrjevanje povezanosti telesa, duše in duha v sebi, družini in družbi. Brez resnega premisleka o sebi in družbi ter popravljanja lastnih in družbenih stranpoti je decembrski praznični blišč le slepilo, je sipanje peska v oči, ki ga bo izpralo šele mnogo solz.
O sočutju do sebe, družine in družbe smo v oddaji Aktualno spregovorili s priznanimi poznavalci sodobne družbe: duhovnikom Janezom Turinkom, publicistom in ravnateljem Rafaelove družbe Lenartom Riharjem in raziskovalcem povojnih morišč Markom Štrovsom.
Pred meseci sta bili glavni novici dneva na Delu in POP TV, da je v berlinskem živalskem vrtu umrl štirimesečni medvedek Fritz, in druga žalostna novica, da je v Afriki poginil mogočen slon. Sočutje do živali je zagotovo nekaj lepega, vendar je žalostno, da ga ni do nemočnih otrok in 100 tisoč pobitih zaradi komunistične ideologije smrti, ki se še vedno hrani s krvjo – vsak dan namreč deset nerojenih otrok v Sloveniji umre zaradi ginekologinj in ginekologov. Kdaj se bomo prenehali sprenevedati in bo ena od glavnih novic dneva, da je bilo včeraj v Sloveniji končano življenje desetih nemočnih nerojenih otrok? Kdaj se bomo Slovenci soočili z boljševiško revolucijo kot največjo tragedijo v naši zgodovini?
Duhovnik Janez Turinek: Odstranimo simbole smrti
Duhovnik Janez Turinek je uvodoma spregovoril o zdravem sočutju do sebe, ki pa ne misli le nase in se ravna po svetopisemskih zgledih. Opozoril je, da smo vrženi v začaran krog logike tega sveta, ki je potrošniška, zato je toliko bolj pomembno, da varujemo vero in sveto v družini. Družina lahko stoji ali razpade, če očetje in matere ne ohranijo tega, za kar so postavljeni v svoja okolja. Črpajo naj iz narodovih plemenitih korenin, da se bodo rane preteklosti začele celiti.
Duhovnik Turinek je opozoril še na 100. obletnico Marijinih prikazanj v Fatimi in obletnico oktobrske revolucije, “ko se je hudič strgal s ketne”, kot je slikovito opisal revolucionarno divjanje. Upanje papeža Janeza Pavla II., padec berlinskega zidu v glavah ljudi, se bo prej ali slej uresničilo, je bil optimističen znani duhovnik. Opozoril je na poskuse oživljanja totalitarizma, na rdečo zvezdo na spomeniku žrtvam v Velenju, za katero je prek odvetniške pisarne zahteval odstranitev, saj je rdeča zvezda simbol smrti.
“Komunistični Goljat ima šibko točko, le zadeti ga je treba na pravo mesto,” nas je za konec opogumil.
Lenart Rihar: Če ne rešimo zločina, podaljšujemo njegovo trajanje
Publicist in ravnatelj Rafaelove družbe, ki skrbi za povezovanje Slovencev po svetu, je uvodoma dejal, da imajo teme, ki jih odpiramo v tokratni oddaji, v naši družbi embargo, o teh stvareh se ne sprašuje, kar pomeni, da je to toliko bolj pomembno vprašanje. Izpostavil je našo ranjenost in nemoč, da bi stvari postavili na svoje mesto. Kljub osamosvojitvi nismo rešeni nobene vrste terorja – najbolj subtilen, zgrajen na laži, pa je vseprisoten, na vsakem koraku, ljudje so prestrašeni, ob določenih temah nastane molk, strah, a vzrokov se ne išče v zločinski preteklosti mlade države. Spregovoril je o Sloveniji, ki jo danes pogrešamo, o čudežu na Vetrinjskem polju, na katerem se je za mnoge Slovence začelo rojstvo novih domovin, in neverjetni moči preživetja, ki se ji je čudil ves zahodni svet – o gimnaziji sredi blatnega polja, o obrti, s katero so se preživljali, pevskih zborih, gledališču, 500 naslovih tiskanih besedil, knjigah, tiskani periodiki …
Sredi največje stiske in tragike ob izgubah bližnjih smo priča pravi eksploziji kulturne in vsakršne narodne zavednosti, iz katere bi današnji slovenski narod moral črpati samozavest, iz tega bi lahko zrasel drugačen slovenski svet, opozarja Lenart Rihar in zaključuje z besedami nadškofa Zoreta: Če ne rešimo zločina, podaljšujemo njegovo trajanje!
Marko Štrovs – komunistična propaganda hromi prehod v normalnost
Raziskovalec povojnih morišč Marko Štrovs je govoril o javnem mnenju, ki je pri nas še vedno koncentrat politične moči komunističnega “novega razreda” izpred leta 1991. Z medijsko propagando se dediči komunizma proglašajo za javno mnenje in vsak dan znova zlorabijo sintagmo “volja ljudstva”. A to je laž. Povedal je, da je večina ljudi še vedno zastrašena. Boji se govoriti, ker ne bo napredovanja v službi, ne bo plače, samocenzura pa se v zadnjih letih še krepi. Po letu 1990 so imeli storilci še vsaj nekaj sramu. Danes so do konca arogantni, prostodušno hodijo po kosteh krivično pobitih, nimajo več občutka sramu, ki so ga imeli še leta 1990 in je bil vsaj neka senca odgovornosti do posledic svojih dejanj. Nakazal je še nevarno diferenciacijo na naše in druge, ki še vedno obstaja. Opozoril je na nevarno prakso maltretiranja in zapiranja političnih nasprotnikov, na primeru Ahmada pa pokazal, kaj je to napačno sočutje.
Opozoril je na nevaren povojni demografski eksperiment – 100 tisoč pobitih in zagrebenih kot živina, na tisoče izgnanih, tudi Nemcev, Italijanov, nato pa uvoz 100 tisoč ljudi iz “bratskih republik”. Po njegovem mnenju so splavi in omejevanje rojstev neke vrste genocid, zatiranje naroda kot takšnega. Da se ljudje do 30. leta starosti ne poročajo, je hromitev narodovih moči. Opozoril je še na napačno predpostavko, da bomo manjkajoče prebivalstvo in delavce “uvozili” iz Bližnjega vzhoda. Oni pridejo v Evropo gospodariti, ne pa delati, meni Štrovs. Prihajajo kot “Herren Volk”.
Celotno oddajo z voditeljem Francijem Donkom si lahko ogledate v nadaljevanju:
Medijsko enoumje in zaukazan molk o bistvenih rečeh preživetja Slovenije
Odsotnost medijskega sočutja do največje narodove tragedije in nemočnih nerojenih otrok ima tragične posledice za slovenski narod in ni naključna. Še vedno je zaukazana, prisilna, kajti Slovenci smo sočutni ljudje, vendar še vedno ujetniki totalitarne misli in njenih dedičev. Zato nam danes manjka 300 tisoč mladih, stopnje samomorilnosti, razpadlih družin in depresije so v porastu, pogoltna levičarska davčna politika v tujino preganja najuspešnejše, zapirajo pa se majhna družinska podjetja, ki pomenijo preživetje obubožanega podeželja.
Adventno sporočilo gostov oddaje o sočutju je bilo zanimivo uglašeno: Ne želimo strašiti in jemati volje ljudem, ravno nasprotno. A vedeti moramo, s čim v tem trenutku zgodovine razpolagamo. Zgodovinska priložnost je ponovno v naših rokah, zato storimo vse, kar je v naši moči. Šele, ko se bomo soočili s temno platjo naše preteklosti in sedanjosti, bomo zadihali svobodno in spraševanje o prihodnosti naših otrok nas bo navdajalo z mirom.
Franci Donko