[Video] Celotni dosežek samoupravnega socializma je reciklaža kapitalizma za lokalni trg, ki si kaj drugega ni mogel privoščiti

Datum:

Jugonostalgija predstavlja persistentni mit, da je bila bivša komunistična Jugoslavija nekakšen tehnološki čudež, ekonomsko napredna država, ki so nam jo zavidali zahodni Evropejci. To je mit, ki ga ponavlja večina slovenskega levega volilnega bazena, pa seveda tudi politiki leve provenience. Mit govori o tem, da v Jugoslaviji ni bilo brezposelnih, vsak je imel svoj avto, stanovanje, vsi so hodili na dopuste, vsi so bili zadovoljni za razliko od krutega kapitalizma. Da ni tako, sta v tokratni oddaji Večer v Kavarni Hayek pojasnjevala Jože Biščak  in Mitja Iršič. 

Jože Biščak je v oddaji uvodoma izpostavil, da je kapitalizem sistem, ki deluje, socializem pa je sistem, ki ne deluje nikjer in nikoli. Prvi izgovori v času od oktobrske revolucije do padca Berlinskega zidu, čemu socializem ne deluje, so bili taki, da so tistim, ki so videli bedo in revščino v Stalinovi in Leninovi boljševistični Sovjetski zvezi, rekli: tovariši, narobe ste razumeli. Mi nismo tega mislili. “Ko so videli morijo v Mao Cetungovi Kitajski so spet rekli, tovariši, narobe ste razumeli. Mi nismo tega mislili. Ko so videli Kubo Fidela Castra in Che Guevare so spet rekli enako. To je veljalo do razpada vzhodnega bloka.” Nato so po Biščakovih besedah izgovor malo bolj modificirali. Ni šlo namreč več za to, da bi bil socializem nek pomanjkljiv sistem, ampak so rekli, da se socializem ne izvaja v čisti obliki. “Torej, rekli so, da tiste države, ki izvajajo socializem, ga ne izvajajo v čisti obliki. Če bi ga, bi po njihovo deloval.”

Slovenski tovariši gredo nazaj v Jugoslavijo in pravijo, da samoupravni socializem je pa vendarle deloval. Mitja Iršič je pojasnil, da je nujno zavedanje, da je v tem vendarle nekaj človeške psihologije. Preteklost si namreč vedno predstavljamo skozi taka rožnata očala. “Spomin deluje na magičen način, da pretekle negativne dogodke nekako prefiltriramo, spomnimo pa se dobrih stvari. To je en aspekt tega. Drugi pa je, da današnji sodobni levi politiki so večinoma sinovi in vnuki političnih aparatčikov ali tudi vrhovnih politkomisarjev.” Za take je pa po njegovih besedah socializem res deloval, tako kot komunizem izvrstno deluje za dinastijo Kim v Severni Koreji.

Foto: Nova24TV

V nadaljevanju je Biščak priznal, da ga naravnost fascinira, da je med jugonostalgiki neverjetno število mladih, ki so se rodili v samostojni državi. “To je del nekega širšega globalnega gibanja. Veliko mladih, tudi v Zahodni Evropi in ZDA, je podvrženih socialističnim in na splošno egalitarističnim idejam. Mislim, da je to tudi posledica tega, da je dorasla in delovna sposobna prva generacija otrok, ki so odraščali s strogo permisivno vzgojo, torej, da so odraščali z vidikom, da so center vesolja in da jim je družba nekaj dolžna samo zato, ker živijo”, je glede mladih jugonostalgikov pojasnil Iršič in dodal, da v Sloveniji dodatni motiv predstavljajo zgodbice, ki jih mladi poslušajo od dedkov in očetov, ki govorijo, kako včasih ni bilo treba delati, tisti, ki so imeli diplomo, pa so lahko dobili takoj službo na kakšnem kadrovskem komisariatu.

Eden izmed osnovnih postulatov tega mita o uspešni komunistični Jugoslaviji je po besedah Iršiča tista znana krilatica, da so se v Jugoslaviji zgradili vrtci, bolnišnice, tovarne, gospodarske družbe. Morda je sicer res nastala kakšna tovarna znotraj komunistične Jugoslavije, večina tovarn pa je nastala mnogo pred tem – v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev in še prej v Avstro-Ogrski.  “Slovenci smo bili znotraj Avstro-Ogrskega imperija znani kot tehnično napreden, deloven, podjeten in inovatorski narod (Edvard Rusjan, Janez Puh, Peter Kozina)”, je pojasnil.

Za liter bencina je bilo treba v Jugoslaviji delati 39 minut, v kapitalistični Nemčiji 2 minuti in 40 sekund, Italiji 6 minut in 30 sekund. Za kilogram kruha si moral v Jugoslaviji delati 29 minut, Nemčiji 11 minut, Italiji 10 minut. Za liter olja si moral v Jugoslaviji delati 2 uri, Italiji 12 minut, Nemčiji 25 minut. Za avto si moral v Jugoslaviji delati 5 let, Italiji 8 mesecev, v Nemčiji 6 mesecev.

Foto: Nova24TV

Komunistična Jugoslavija je po Iršičevih besedah podedovala že povsem funkcionalno gospodarstvo, ki je bilo konkurenčno z zahodnim gospodarstvom. “V kapitalističnem svetu velja maksima, da če družinsko podjetje podedujejo nesposobni potomci, bo podjetje propadlo v roku dveh generacij. Pri jugoslovanskih komunistih pa je bilo tako, da so ta podjetja propadla kar v roku ene generacije,” je pojasnil.

Celotni dosežek samoupravnega socializma je reciklaža kapitalizma za lokalni trg, ki si kaj drugega ni mogel privoščiti
Biščak je izpostavil, da obstaja mit, da so mariborski TAM zgradili komunisti, dejstvo je, da so tovarno naredili Nemci 1941 za izdelavo letalskih delov, po vojni so jo seveda nacionalizirali. Modus operandi, kako so komunisti delovali, je bil namreč naslednji – naprej so tovarno z dekretom nacionalizirali, postavili svoje vodstvo, ki je poskrbelo za preimenovanje, s tem pa zakrili izvor podjetij. TAM je po Iršičevih besedah Iršiča podjetje, ki je dobilo praktično vse na pladnju, štiri desetletja je stagniralo s praktično enako tehnologijo, ki jo je dobilo od Nemcev v 50-ih. “To tehnologijo pa so prodajali tudi leta 1991. S tehnologijo iz leta 51 ne moreš uspeti v sodobnem svetu.” Tako so se po vseh Jugoslaviji prodajali raciklirani kapitalistični patenti, ker lokalni trg od zunaj ni mogel kupovati na račun visokih uvoznih dajatev. Prodajalo pa se je tudi v neuvrščene države, Sovjetsko zvezo, Kubo. Iršič meni, da z izdelki niso očitno prepričali nikogar. “Podobno podjetje kot TAM je Crvena Zastava. Na koncu ugotovimo, da je celotni dosežek samoupravnega socializma reciklaža kapitalizma za lokalni trg, ki si kaj drugega ni mogel privoščiti. Ni bilo inovacij, nobenega potrošnika nismo prepričali s temi izdelki,” je poudaril.

Po Biščakovih navedbah pa je vendarle treba tudi priznati, da je imela Jugoslavija nekaj uspešnih prejetij. To so bila po njegovih besedah predvsem podjetja, ki jih je ustanovila Udba. “V Sloveniji smo poznali  Safti in Adit. To sta bili podjetji, ki sta legalno poslovanje, kolikor sta ga sploh imeli, imeli za paravan. V resnici sta se ukvarjali s švercanjem, tihotapljenjem v sodelovanjem z italijansko mafijo”. Osnovni namen je bil namreč, da skrbita za blaginjo in udobje partijske elite.

Uživali smo v pronicanju zahodne tehnologije k nam, naši oblastniki pa so to predstavljali kot dosežke samoupravnega socializma pri nas
V nadaljevanju je Iršič pojasnil, od kod mit, da je bilo jugoslovansko gospodarstvo uspešno. “Gre za večplastno vprašanje. Že prej sva ugotovila, da na preteklost ohranjamo lepe spomine in da je Jugoslavija nekakšen otrok naključij. Po sporu med Titom in Stalinom, za katerega nekateri pravijo, da je šlo za navidezni spor, so zahodne sile tedaj ugotovile, da bi bila lahko Jugoslavija geostrateško uporabna. Začele so jo zalivati z denarjem.” Čeprav je Jugoslavija dobila ogromno denarja iz kapitalističnega Zahoda, pa je po njegovih besedah še vedno stagnirala. Poudaril je, da se je v tistem času naredil tehnološki preboj, kar nas je potegnilo za sabo (kar so imeli Italijani v 60., smo mi imeli v 70., kar so imeli Italijani v 70., smo imeli mi v 80. itd.). “Uživali smo v pronicanju zahodne tehnologije k nam, naši oblastniki pa so to predstavljali kot dosežke samoupravnega socializma pri nas,” je poudaril in kot tretji razlog izpostavil, da je bila Jugoslavija nekako prijazna do povprečnih ljudi, ki niso imeli dovolj talenta in niso želeli delati. Imeli smo namreč absolutno uravnilovko – vsi smo bili enaki. “Tisti, ki so bili inovativni, niso imeli nič več denarja od tistih, ki so zabušavali v pisarnah. Oba sta živeli v 40 kvadratnih metrih v bloku, oba sta imela Crveno Zastavo. Nato je prišel kapitalizem: uspešen je imel hišo, kupil si je mercedes, drugi pa je ostal v bloku. Na koncu je vse skupaj privedlo do tega, da smo Slovenci poseben narod, ki še vedno opevamo socialistično diktaturo.”

Biščak je izpostavil, da je tudi socialistična Jugoslavija doživela nek gospodarski vzpon konec 60. let v 70. leta. Ker je Jugoslavija prišla v 60. leta z visoko stopnjo brezposelnosti, je partija prišla do ideje odprtosti meje za ekonomske migrante, s tem pa svetu pokazala, da je to svobodna država, da lahko gre vsakdo, kdor koli  hoče. “V tistem času je iz Jugoslavije odšlo 700 tisoč ljudi. Kasneje še milijon. V slabem desetletju je iz nekdanje Jugoslavije šlo v Nemčijo, na Švedsko in druge zahodne države okoli 2 milijona ljudi – 10 odstotkov prebivalstva je šlo po svetu s trebuhom za kruhom.” Iršič je spomnil na čas, ko je v Jugoslaviji vladalo pomanjkanje (1986). “Jugonostalgiki pravijo, da je bilo romantično čakati v vrsti na meji, ko si hodil v Italijo, Avstrijo po kavbojke, kavo“, je izpostavil Biščak in dodal, da si je partija v Jugoslavija zagotavljala mir, da je vsakomur pustila, da malo šmugla, šverca. Spomnil je, da so sicer tudi na Zahodu pokusili s samoupravnim socializmom v podjetjih. Ena izmed slednjih je bila Michiganska veganska restavracija, kjer so imeli iste plače, odločali so se vsak dan o uri odpiranja. “Ko je nekdo naročil veganski burger, je lahko čakal tudi uro, ker so imeli tedaj pač sestanek delavskega sveta. Seveda je taka restavracija propadla.”

Foto: Nova24TV

Na vprašanje, kako so tedaj živeli navadni ljudje, je Biščak to ponazoril s primerom družine Trotter iz znane britanske serije Bedaki in konji. “Ta predstavlja vzorčni primer življenja v socializmu, s socialno podporo, življenje v občinskem stanovanju v socialističnem bloku, sem ter tja prekupčevanje za izboljšanje stanja.” Iršič je prikazal tudi statistične podatke iz Svetovne banke iz obdobja od 1978 do 1987 o stopnji absolutne revščine. Leta 1985 je bila absolutna revščina med kmečkim prebivalstvom 38,6 odstotna (na Poljskem pa 19,5 odstotna). Med delavci je bila leta 1985 absolutna revščina 20-odstotna, na Poljskem 17,3-odstotna. “Zanimivo, vedno smo mislili, da so bili države Varšavskega pakta na slabšem, v 80. letih, ko se je razkrajal model samoupravnega socializma, smo padli v tako luknjo, da smo bili še na slabšem. Absolutna revščina med kmeti je bila leta 1987 kar 44,6-odstotna. To so številke na ravni afriških držav”, je izpostavil Iršič in dodal, da je bila Slovenija v nekdanji skupni državi seveda na boljšem. Kljub komunizmu smo imeli Slovenci biznis postrani, torej mimo države. Gradili smo hiše udarniško s pomočjo sosedov, prijateljev, sodelavcev – ljudje so si pomagali med seboj.

Biščak je v oddaji spomnil na študijo o zaposlenosti v samoupravnem socializmu v Jugoslaviji, iz katere izhaja, da je bila nezaposlenost v resnici 20 do 30 odstotkov višja, ker je šlo za navidezno zaposlenost. Danes bi temu rekli, da je bilo 20 do 30 odstotkov delavcev tehnoloških viškov. V socialistični Jugoslaviji se je za zaposleno sicer štelo celotno družino, če je bil kmet, ki se je preživljal s kmetijstvom, zaposlen kot kmet. Vodstveni kadri v državnih podjetjih so imeli kvečjemu srednjo šolo, diploma, če je bila, je bila iz politične šole v Kumrovcu ali so jo kupili (Banja Luka, Mostar). Zato, je še dodal Iršič, tudi ni bilo kulture inovativnosti. “Eksperiment se je končal v solzah in krvi.”

Sara Kovač

Sorodno

Zadnji prispevki

Ste videli njihove naslove? V Levici skoraj sami buržuji

Stranka Levica se svojim volivcem predstavlja kot "ekosocialistična" stranka....

Pasti evtanazije: Ubil se bo lahko vsak, ne samo na smrt bolni!

Je izčrpanje možnosti zdravljenja pogoj za evtanazijo? Ne. Po...

Drsimo: Slovenijo v 20 letih prehitele številne nekoč zaostale države

Od desetih držav, ki so leta 2004 vstopile v...

Zaton naše civilizacije je tik pred vrati

Vsaka civilizacija v zgodovini je doživela svoj vzpon, svoje...