V četrtek, 10. oktobra, je bilo na vseslovenskem protestu s sloganom Rešimo Slovenijo, ki sta ga družno organizirala Franc Kangler in Marjan Podobnik, med množico pet tisoč ljudi mogoče opaziti tudi moškega z veliko tablo, na kateri je pisalo, da mu je Marjan Šarec kot kamniški župan ukradel šest tisoč evrov. Moškega so posnele kamere številnih televizij, a nikogar od novinarjev ni zanimalo, kaj je v ozadju te obtožbe. Kaj je v ozadju, se je odločila preveriti ekipa Drugorazredni, ki je z moškim prišla v kontakt – in ga našla v Zgornjem Tuhinju v občini Kamnik … Gre za 47-letnega Antona Kadunca, ki živi le nekaj hiš proč od predsednika Nove Slovenije Mateja Tonina, domoljuba, čigar oče je bil veteran vojne za Slovenijo, sam pa ima hudo bolnega otroka, ki naj bi mu Šarec pred leti samo zato, ker je njegov oče podpornik stranke SDS, odrekel povrnitev polnih stroškov prevoza v več deset kilometrov oddaljeni zavod CIRIUS Kamnik, ki je namenjen šolanju otrok s posebnimi potrebami.
A pojdimo od začetka. Antonu Kaduncu in njegovi ženi se je rodil otrok s posebnimi potrebami. Gre za avtista s cerebralno paralizo, ki ima tudi težave z naglušnostjo, diagnosticirali so mu tudi spastično deplegijo, ima govorne težave in umsko ne dohaja svojih vrstnikov. Iz teh razlogov je bilo otroka težko poslati na obvezno šolanje in sta se ga starša odločila leto dni dlje zadržati v vrtcu, se spominja Anton Kadunc, ki je otroka vpisal v zavod CIRIUS, ki je od Zgornjega Tuhinja oddaljen 16 kilometrov. Kadunc, ki ima doma kmetijo in več pašnikov na Menini planini, je bil primoran otroka voziti v šolo, saj so bili leta 2010 iz Tuhinjske doline samo trije takšni otroci in avtobusni prevoz ni bil rentabilen.
“Bilo je na vrhuncu gospodarske krize, v šoli so mi dejali, naj se obrnem na občino, saj da so oni tisti, ki nam bodo povrnili potne stroške,” je v oddaji Drugorazredni povedal Kadunc, ki je vlogo za povrnitev stroškov prevoza podal še v času poslavljajočega se dolgoletnega kamniškega župana Toneta Smolnikarja. Takrat je bil v njegovi pisarni podžupan Brane Golubović, danes vodja poslanske skupine v stranki LMŠ. Golubović, ki je bil tisto jesen na lokalnih volitvah v drugem krogu celo tekmec Marjana Šarca za županski stolček, Kaduncu, kot pravi, ni odpisoval na elektronsko pošto, niti si ni mogel zanj vzeti časa osebno.
Zoran Janković izigral zakon in postal vzornik številnih drugih občin
Tripartitna pogodba, ki so jo Kaduncu nato ponudili v podpis, pa nikakor ni bila del dogovora, saj je bila občina pripravljena plačati potne stroške zgolj v eno smer na dan, na podlagi člena v pogodbi, ki je potne stroške delil na polne in prazne kilometre. Kadunc je namreč vozil otroka v šolo 16 kilometrov daleč in se vračal domov na kmetijo, popoldne pa je ponovil vajo, ko je moral svojega malčka priti iskat. “V resnici sem torej na dan napravil 64 kilometrov, plačati pa so mi jih želeli zgolj 32,” se spominja naš sogovornik.
Čeprav so na občini trdili, da je takšen zakon, so mu v šoli povedali, da otroci iz drugih občin dobijo povrnjene polne stroške, pravna podlaga za to pa je v zakonu o osnovnem šolstvu iz leta 2006. Toda leta 2010, na vrhuncu gospodarske krize, so nekatere občine v želji, da bi znižale stroške, proračun klestile na račun malega človeka in si začele zakon interpretirati po svoje. Češ, da otroku plačajo potne stroške, ko je fizično prisoten v avtu, medtem ko so prazni kilometri predstavljali pot starša v drugo smer. Pionirja takšnega izigravanja zakona sta bila Mestna občina Ljubljana in njen župan Zoran Janković, pozneje pa je njegovemu vzoru sledilo še pet drugih občin po Sloveniji, poleg kamniške tudi Občina Domžale in Občina Medvode.
Starš in avtoprevoznik sta bila postavljena v neenakovreden položaj
Klestenje občinskih stroškov na račun šoloobveznih otrok je bilo iz moralnega vidika precej sporno. Za Kadunca, ki je dnevno napravil 64 kilometrov, pa je to pomenilo tudi velik finančni izpad, saj ga je občina prikrajšala za približno 80 evrov na mesec oziroma 800 evrov na leto. Strokovnjakinja za šolstvo Mojca Škrinjar, ki je bila v času nastajanja zakona o osnovnem šolstvu zaposlena na ministrstvu, je za oddajo Drugorazredni pojasnila, da se po 56. členu o povrnitvi potnih stroškov dejansko dogovorijo šola, starši in lokalna skupnost, da pa so si to nekatere občine tolmačile po svoje.
“Poglejmo samo avtobusnega prevoznika. On določi ceno tako, da ima prazne kilometre plačane, enako je pri taksistu, potnik plača tudi prazne kilometre, sicer se mu dejavnost sploh ne bi splačala. Če se ne izplača profesionalnemu prevozniku, zakaj bi se staršu? Od kje razlika med njima, ne vidim razloga za to,” je opozorila Škrinjarjeva, ki meni, da je šlo v primeru kamniške in preostalih petih občin do očitne zlorabe zakona. “Prevoznik in starš tukaj nista v enakovrednem položaju, starši so bili postavljeni v drugorazredni položaj. Sploh pa pri starših otrok s posebnimi potrebami, ki so še posebej ranljiva skupina, saj so tako finančno kot psihično še bolj obremenjeni.”
Marjan Šarec prijazno obljubljal, da bo zadevo uredil
Kadunc je upal, da bo krivico popravil novi kamniški župan, da bo Marjan Šarec, ki ga je jeseni leta 2010 zaradi velikih obljub o “svežem vetru, spremembah in novih vzorcih razmišljanja” volil tudi naš sogovornik, imel posluh za malega človeka. S Šarcem je lahko govoril na govorilnih urah za občane, kjer je potarnal nad svojo drugorazrednostjo. “Šarec je takrat poslušal, prikimaval in obljubil, da to res ni pravično in da bo zadevo uredil,” se spominja Kadunc. Obljubljeno mu je bilo, da bo v podpis dobil novo pogodbo, ki ne bo diskriminatorna in bo v skladu z zakonom.
Nenadna sprememba tona in posmehovanje: “Aha, ti si pa za Janšo!”
Kadunc se je zato še drugič odpravil k Šarcu na govorilne ure. Tokrat je bila njegova izkušnja z novim kamniškim županom precej bridkejša. “Še usedla se nisva, ko me je že med vrati s ciničnim tonom potrepljal po rami in me pobaral, aha, ti si pa za Janeza Janšo,” se danes zgroženo spominja Kadunc. “Resnično mi ni bilo jasno, kaj zdaj župan vpleta politiko, če pa sem prišel zaradi svojega otroka. Očitno se je pozanimal o meni in izvedel, da sem demokrat.” Čeprav Kadunc ni član nobene stranke, odkrito priznava, da je na volitvah volil SDS, a to Šarcu ni bilo všeč. “Ni d’narja, ni d’narja,” Kadunc danes opisuje tedanje županove besede in skuša ob tem z grimasami in spakovanjem oponašati aroganten ton, s katerim ga je odpravil Šarec. Kadunc je po svojih besedah županu nalil čistega vina, da bi se lahko našel denar za njegovega sina, če pa se je v Kamniku našel za vse partizanske proslave in Veliko planino. A Šarec mu je ukazovalno pokazal na uro in nato vrata, češ da se je njegov čas iztekel.
To je bilo tudi zadnjič, da sta Šarec in Kadunc govorila iz oči v oči, čeprav maščevalni župan našega sogovornika bojda nikoli ni pozabil. Nekaj let pozneje je bil Kadunc še z nekaj drugimi člani kmečke zadruge proti prodaji zemljišča poslovnežu Jocu Pečečniku, saj naj bi ustavno sodišče v postopku denacionalizacije naložilo občini, da se stavbno zemljišče vrne zadrugi, a Šarec tega ni želel storiti. Tistim kmetom, ki bi mu utegnili nagajati, je grozil, da se jim bo maščeval, če ga ne bodo ubogali. “Boste že še videli. Kaduncu se pa ne bom (maščeval), saj ima že itak otroka prizadetega,” naš sogovornik danes citira besede Šarca, ki naj bi jih izrekel na enem od sestankov zadruge, kamor je prišel kar nepovabljen.
RTV pred volitvami ni želel prisluhniti njegovi zgodbi, “ker je Janšev”
Revanšistični župan, ki je torej že takrat odkrito kazal sovraštvo do Janeza Janše in vseh, ki so ga volili, je lani jeseni postal predsednik vlade, česar Kadunc, kot pravi, ni dobro sprejel. “Ko so Šarcu na Televiziji Slovenija dvigovali rejtinge, sem večkrat klical na RTV, želel sem jim predstaviti svojo bridko izkušnjo z njim. A me niso želeli poslušati, varuhinja pravic gledalcev Ilinka Todorovski pa me je odpravila z besedami, da naj odneham in da sem Janšev.”
Tibor Ferk