Reden gost vsakotedenskih nezakonitih protestov v Ljubljani je tudi pesnik, dramatik in prevajalec Boris A. Novak. Dobitnik Prešernove nagrade za življenjsko delo 2018 pa se sodeč po svojem obnašanju na protestih, kjer prebira in razglašeno poskuša zapeti avtorsko napisane verze, ki govorijo o predsedniku vlade Janezu Janši, spreminja v odsev od intelektualca. Sovraštvo do aktualne oblasti ga namreč spreminja v osebo, ki je vedno bolj podobna stricu – politkomisarju Mirku Novaku – Fricu, ki je kot zavzet komunist odločal o življenju in smrti na morišču Krimska jama.
Fric Novak ni bil zmožen skrivati sovraštva do tistih, ki niso bili zavzeti verniki v komunizem. Kot politkomisar je namreč podal grozljiv ukaz, s katerim je odredil poboj vseh partizanov, ki niso imeli jasne ideje o tem, kaj pomeni biti komunist. Po tem, kar je v ukazu zapisal, je mogoče sklepati, da nikakor nisi bil vreden življenja, če nisi bil komunist. Ali če si bil antifašist in nisi želel okupatorja na svoji zemlji. Pri življenju te je ohranilo zgolj znanje o zgodovini in ciljih komunizma ter naštevanje svetovnih komunističnih voditeljev.
Že v času krize ni zmogel skriti sovraštva
Pri nečaku je očitno, da se na račun sovraštva do vlade Janeza Janše najbolje počuti med vedno bolj nasilnimi in predrznimi protestniki. Če bi človek pričakoval, da bo sovraštvo skril v času, ko se je Slovenija soočala s krizo, ki ji od osamosvojitve ni bila priča, se je uštel. V času prvega vala novega koronavirusa, ko je Vlada sprejemala nujne ukrepe v obliki svežnjev korona paketa, da bi zaščitila najbolj vitalne interese države, to je podjetništvo, delovna mesta in zdravje slovenskih državljanov, je bil Boris A. Novak tisti, ki je v levičarskem tedniku Mladina blatil aktualno oblast. Slovenija naj bi po njegovo postajala vse bolj podobna satelitski Weimarski republiki (“Vodilni politiki tega subalpskega Weimarja na stežaj odpirajo vrata kontrolnih vzvodov demokratičnega družbenega reda paravojaški drhali, bodočim ministrom Orbanove satelitske eksekutive pa pri tem kot poslušen in lepo oblečen ministrant streže predsednik države,” je zapisal).
Pri tem pa se ni ustavil, saj je kot prvopodpisani skupaj še s šestimi predstavniki slovenskega PEN kluba na vlado, Državni zbor RS in Ustavno sodišče RS podal zahtevo glede izvajanja ukrepov v času epidemije. V zahtevi so izpostavili, da bi morali ustrezni državni organi poskrbeti za dostojno življenje umetnic in umetnikov, znanstvenic in znanstvenikov, intelektualk in intelektualcev, saj je po njihovo od njih v kar največji meri odvisna prihodnost naše družbe.
Boris A. B….ak. pic.twitter.com/Ys3lDAauTq
— ℝ𝕠𝕓𝕖𝕣𝕥 𝔽𝕚𝕤𝕙 🇸🇮 (@mgajver) June 27, 2020
V avtoritativnem duhu je intelektualna smetana, kjer ni manjkala levičarska eminenca Svetlana Slapšak, izpostavila, da morajo biti storjene kršitve, tudi tiste, ki jih je po njihovi oceni storila sama Vlada RS, nemudoma sankcionirane. Za pomoč so se obrnili na sodni sistem in Ustavno sodišče RS. V pismu so seveda dotaknili tudi pravice do svobode izražanja, ki naj bi bila vitalnega pomena še zlasti za umetnost in kritično mišljenje. Svarili so tudi pred uvedbo širših in novih pooblastil represivnih organov. Še zlasti se člani PEN kluba bojijo prisluškovanja, vdiranja v stanovanja ter pridržanja brez sodne odločbe. S tem so pokazali, da so očitno povsem pomešali pooblastila Vlade RS in Udbe. Izpostavili pa so tudi strah pred tem, da bi nas na ulici namesto policistov pričeli ustavljati vojaki, izrazili so skrb celo do prosilcev za azil in migrantov. Seveda so s svojim angažmajem dali vedeti, da nikakor ne spoštujejo ničesar dobrega, kar je Vlada RS storila za državljane in gospodarstvo. Seveda pa bode poleg še v oči, da so najbolj glasni vedno tisti, ki so prvorazredni.
Udeležba A. Novaka na nezakonitih protestih ne čudi, saj med somišljeniki le na ves glas razglaša svoja nestrinjanja z aktualno oblastjo, ki jih je izražal že v času, ko je vlada ukrepala z namenom, da pomaga državljanom. Kljub temu, da navzven poskuša skupaj s somišljeniki ustvarjati občutek, da naj bi živeli v državi, kjer vlada represija in policijska država, pa je jasno, da temu v praksi ni niti približno tako. Kakor lahko vidimo, se namreč protestniki brez težav vsak petek zbirajo in izražajo svoje nezadovoljstvo nad oblastjo, ki je za razliko od levih vlad jasno in glasno pokazala stop nevladnikom, ki so sami sebi namen. Se bo mar dobitnik Levstikove nagrade za življenjsko delo (2019) zaradi sovraštva do aktualne oblasti spremenil v takšno žalost od intelektualca, da ljudje nanj več ne bodo gledali kot na umetnika z zavidljivim opusom, ampak na političnega aktivista, ki je povsem izgubil svoj kompas?
Hana Murn