Na nedavni seji Komisije za človekove pravice so poslanci razpravljali o izjemno občutljivi in še vedno odprti temi – pietetnem pokopu žrtev s prikritega morišča Jama pod Macesnovo gorico. V ospredje razprave je stopil prenos več kot 3000 posmrtnih ostankov iz Kočevja v kostnico v Škofji Loki, ki ga je Ministrstvo za obrambo izvedlo brez soglasja svojcev in brez dogovora o končni, trajni lokaciji pokopa.
Čeprav prostori Komunale Kočevje nedvomno niso primerni za dolgoročno hrambo ostankov, je premeščanje ostankov – zapakiranih v plastične vreče in nametanih v kostnico – brez sodelovanja javnosti in prizadetih družin sprožilo ogorčenje. V Slovenski demokratski stranki menijo, da takšna poteza ne pomeni rešitve, ampak zgolj prelaganje problema v nedoločeno prihodnost. Poleg tega opozarjajo, da ni mogoče izključiti možnosti dodatnega poškodovanja ali celo onečaščenja posmrtnih ostankov.
V razpravi se je večkrat izpostavilo, da bi bila edina primerna lokacija za pokop – tudi zaradi simbolne vrednosti – prestolnica Ljubljana. Vendar pa mestne oblasti onemogočajo pokop žrtev na ljubljanskih Žalah, kjer so sicer pokopani tudi pripadniki okupatorskih vojsk. Tako nemška kot italijanska vojska imata tam grobišče, medtem ko žrtvam komunizma ni priznana niti osnovna civilizacijska pravica – pravica do groba. Poslanec SDS Zoran Mojškerc je v govoru, kjer je osvetil nepokop mrtvih dejal: “Problem naše države s pokopom žrtev povojne morije in revolucionarnega terorja ima že zelo dolgo brado in se vedno znova odpre ob nekem dejanju trenutne oblasti, ki žrtve tega zverinskega dejanja še dodatno poniža.”
Slovenija je že dokazala, da smo sposobni dostojno pokopati žrtve
Slovenija je v preteklosti že dokazala, da smo sposobni dostojno pokopati žrtve ter jim zagotoviti temeljno človekovo pravico do groba. Pokopi 13 medvojno pomorjenih iz jame Žiglovica nad Ribnico, 150 povojno pomorjenih iz Škofovih zavodov, iz jam pri Konfinu nad Grčaricami in nekaterih drugih primerov pričajo, da je mogoče – kljub dolgotrajnemu zanikanju in prikrivanju – izkazati pieteto in pomorjene žrtve dostojno pokopati v skladu s slovenskimi običaji in katoliško tradicijo, je opozoril Mojškerc. “Če smo v teh in drugih primerih to zmogli, ni razloga, da tega ne bi zmogli tudi danes”.
Po besedah Mojškerca prikrito morišče Jama pod Macesnovo gorico, s katerega so bili ostanki slovenskih žrtev povojne morije ekshumirani, ostaja eno najbolj pretresljivih mest množičnih grobišč v Sloveniji. “Lahko se strinjamo, da prostori Komunale Kočevje niso primeren prostor, pa vendar je treba pri taki odločitvi upoštevati tudi mnenja svojcev in nekaterih drugih organizacij, ki so soglasno nasprotovale začasni preselitvi – dokler ne bo določena trajna lokacija pokopa.”
Janković odreka pravico do pokopa
Na žalost pa imamo v Ljubljani na oblasti ljudi, ki žrtvam še vedno odrekajo pravico do groba, ki je osnovna človekova pravica. V končni fazi se je tudi razvoj civilizacije, kakršno poznamo danes, pričel s trenutkom, ko je človek za svoje prednike začel urejati grobove – tako da govorimo tudi o osnovni civilizacijski normi. Mojškerc je ob tem navedel, da so šli predstavniki oblasti v našem glavnem mestu v svoji ideološki sleposti tudi tako daleč, da žrtve te morije imenujejo izdajalci naroda. “Med posmrtnimi ostanki najdemo ženske in otroke, ki zagotovo niso sodelovali v kakršnem koli oboroženem konfliktu, so pa bili pripadniki družin, ki niso bile po volji novi revolucionarni oblasti. To je bil njihov edini “greh”.”
Hrvaška je lahko vzor
Na vprašanje, čemu vlada tolikšen odpor, poslanec SDS meni, da je lahko odgovor le eden: ponosnim naslednikom – kot se je izrazil eden izmed nekdanjih poslancev – je težko priznati resnico, da je bil prejšnji režim nedemokratičen in totalitaren ter je v Sloveniji povzročil več žrtev kot vsi okupatorji skupaj. “Medtem ko Hrvaška aktivno rešuje vprašanje pokopa žrtev, Slovenija še vedno nima jasnega načrta za trajno lokacijo pokopa. Namesto iskanja soglasja in dostojnega ravnanja z ostanki žrtev se vprašanje v Sloveniji politizira, svojci pa ostajajo – 80 let po koncu druge svetovne vojne – brez zagotovil o končni rešitvi”, je bil jasen.
Medtem pa v Sloveniji…ukinitev dneva spomina
Dodatno razburjenje v javnosti je povzročila odločitev aktualne vlade, da administrativno odpravi 17. maj – dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki ga je uvedla prejšnja Janševa vlada. Ta ukinitev pomeni nadaljevanje nedostojnega odnosa do žrtev in njihove zgodovinske usode. “Slovenska levica ne zmore in noče enakovredno obsoditi vseh totalitarizmov, saj se na vse pretege brani obsodbe komunizma in njegovih najokrutnejših zločinov zoper človeštvo – kljub temu da je ravno komunizem tisti, ki je tako na slovenskih tleh kot v celotni zgodovini človeštva pomoril neprimerljivo največ žrtev.”
Evropski kontekst: Dvojna merila
V razpravi je bilo opomnjeno, da je Evropski parlament z resolucijo z dne 2. aprila 2009 enakovredno obsodil vse totalitarne režime – nacizem, fašizem in komunizem. Pri tem so poslanci opozorili na dvoličnost slovenske politike, ki obeležuje spomin na žrtve genocida v Srebrenici, ne pa tudi žrtev komunističnega nasilja doma. “V Sloveniji smo žal še vedno priča masovnemu zanikanju posledic in same narave komunističnega režima. V parlamentu imamo tri stranke, katerih najvidnejši predstavniki ta režim prikazujejo kot nekaj, kar “ni bilo nič slabega”. S tem predstavljajo ta režim kot primerjalni model, kako naj bi se država razvijala v prihodnje – kar je po našem mnenju nedopustno. Zato se je potrebno spominjati, obeleževati ter urediti dostojanstven pokop žrtev z morišča Jama pod Macesnovo gorico,” je povedal Mojškerc.
SDS poziva k ukrepanju
V poslanski skupini SDS zato menijo, da prenos posmrtnih ostankov iz Kočevja v kostnico v Lipici pri Škofji Loki ne rešuje vprašanja dostojnega pokopa, temveč ga zgolj prestavlja v nedoločeno prihodnost. Hkrati pa pomeni vladno provokacijo – nepotrebno in zelo žaljivo dejanje, pri čemer ni možno izključiti, da so bili posmrtni ostanki iz Jame pod Macesnovo gorico še dodatno poškodovani in onečaščeni. Ustava RS pa sicer temelji na dostojanstvu človeka, ki vključuje tudi pravico do groba in spomina.
Predsednik društva Združeni ob lipi sprave dr. Janez Juhant je na seji povedal, da je predsednici republike napisal pismo, kjer je izrazil pričakovanje, da se bo odzvala na žalno slovesnost na Trgu republike pred ukinjenim dnevom spomina na žrtve komunizma. Dal je vedeti, da ni nujno, da se predsednica strinja z vsemi državljani, je pa dolžna zastopati pravice vseh. V nekem smislu je predsednica republike tudi predsednica teh, ki so umrli, zaradi česar bi bilo po mnenju Juhantu edino primerno, da se pomorjenim omogoči pravico do pokopa. “V normalnih civilizacijskih državah našim pokojnim pripada dostojen pokop,” je poudaril in spomnil, da imajo te žrtve svoje svojce. Z namenom, da bi lahko naša država bolj kvalitetno, dolgoročno in uspešno nadaljevala svoj demokratični razvoj, bi bilo po mnenju Juhanta primerno, da se očistimo teh travm.
Dr. Matija Ogrin, predsednik Nove Slovenske zaveze, je poudaril, da se mu zdi strašno, da posmrtni ostanki ostajajo nepokopani. Po njegovo je potrebno zavedanje, da je šlo tukaj za velikanski zločin. “Problem ni samo v tem, da kruto pobiti niso dostojno pokopani, še veliko hujši problem je namreč v tem, da je slovenska družba v stanju nekakšnega shizofreničnega odmikanja, tajenja, odrivanja težavnih vprašanj v kateri koli družbi sodelavcev, znancev, kolegov, če niso ravno najožji somišljeniki. Načnete to vprašanje in ljudje kakor da otrpnejo in se pričnejo ozirati drugam.” Prepričan je, da bi morala politika tukaj narediti svoje s tem, da bi strahovita dejanja, zločine obsodila, jih odklonila in izključila iz sfere sprejemljivega.
“Dolžnost države je, da po 80 letih, ko jim je država brez sodbe vzela življenje, jih izbrisala iz javnega spomina, zapovedala pozabo grobišč in žrtev, prevzame moralno in civilizacijsko dolžnost in jim določi trajno mesto pokopa,” je prepričan zgodovinar in član Komisije za reševanje vprašanj prikritih grobišč dr. Mitja Ferenc. Slednji je spregovoril o tem, zakaj obstaja želja, da mesto pokopa posmrtnih ostankov predstavlja Ljubljana. Povedal je, da ta ne predstavlja le največjega in najlepšega mesta, ampak srce nacije. “Je identifikacijsko središče vseh državljanov, in kot tako mora ohranjati spomin tako na zmagoslavja kot tudi na dosežke, ki so tudi njegova tragedija. To je preprosto državotvorna dolžnost prestolnice, ki nima pravice biti samo najlepša. S pokopom Romov, vojnih ujetnikov in civilistov bi se preprečila marginalizacija velikih skupin prebivalstva, s čimer bi se Ljubljana vzpostavila kot resnična prestolnica Slovencev in Slovenije.”
“Dokler nismo kot družba sposobni pogovora in razjasnitve sami pri sebi o tem, kje in kdaj jih bomo pokopali, kot se spodobi, pa je razprava o tem, na kateri bolj primerni lokaciji naj čakajo ta pokop, hinavska,” je bil kritičen tajnik Nove Slovenske zaveze Peter Sušnik. Sušniku se ne zdi prav, da bi se lahko župani kar po lastni presoji odločali, kdo bo lahko kje pokopan. “Pokop je civilizacijsko dejanje,” je bil jasen in dodal, da je tragično, da se ob 80. obletnici konca II. svetovne vojne pogovarja o tem, da bi danes nekoga politično prizadelo pokopavanje političnih nasprotnikov neke ideologije, ki danes sploh ne obstaja več.
Na seji so spregovorili tudi sosodniki pomorjenih žrtev. Nada Trpin Jereb je povedala, da je bila šokirana in razočarana zaradi prenosa ostankov iz Kočevja v Škofjo Loko, ker o tem niso bili obveščeni. Še posebej, ker je bilo na posvetu pri predsednici dogovorjeno, da se žrtev ne prestavlja, dokler ne bo dogovorjeno mesto dokončnega pokopa. Povedala je, da si svojci želijo, da se žrtve pokoplje v Ljubljani. “Svojci se še vedno počutimo nesvobodno, drugorazredno, ne počutimo se, da živimo v demokratični državi. Vedno smo šikanirani, zapostavljeni, čakamo to svobodo.”
A. G., N. Ž.